Bučni pire je izredno koristna stvar za celo vrsto bučnih receptov. Tisti, ki radi kaj pokukate na tuje kuharske bloge, veste, da ga čez lužo kupijo že kar pripravljenega v konzervi. Ampak čeprav ga pri nas ne prodajajo, vsaj kolikor je meni znano, ni za obupat. Pire je izredno enostavno narediti in od pireja naprej …
Z indijsko hrano, in kari je praktično sinonim zanjo, sem se prvič srečala v New Yorku. S prijateljem Newyorčanom, taistim, ki mi je predstavil humus in falafle, sva zavila v indijsko restavracijo z odličnim Zagat review-jem na oknu. In indijska hrana se je hitro povzpela na mojo lestvico najljubših vseh časov. Imena restavracije ne vem več, …
Presenečeno: “To je pa dobro!” Mislim, ne vem, kaj je Nejc mislil. Ali kdaj kaj ni dobro? Vsaj od stvari, ki pridejo na ta blog, heh. 😉 Saj veste, kako je treba pri bučnicah, ki so še v lupini, najprej odstraniti lupino, da pridete do dzgudstaf? Pri teh bučnicah ni kaj odstranjevati, je se jih …
Kot sem omenila pri prejšnji objavi, je čakanje z objavami receptov obrodilo samo množico slik, s katerimi nimam kaj početi. Zato zdaj objavljam dan za tem, ko sem pojedla zadnji grižljaj, quiche [kiš] s pečeno bučo, karamelizirano čebulo, gorgonzolo in žajbljem. Recept sem pobrala s tule in mu precej verno sledila. Nejčev stric nama je …
Tole je eden tistih preprostih in preprosto dobrih receptov za vsak dan, ko ni časa za dolge kuhancije. Hitro, okusno, in če najdeš slike recepta izpred petih mesecev, ti je še vedno popolnoma jasno, kaj si takrat pri receptu počel. Zdaj je uradno: množico slik priprave hrane sem prisiljena izbrisati, ker nimam pojma, kaj sem delala, …
Prvi post, no, tehnično ante scriptum: Tole objavo sem začela pisati, ko je kazalo, da bo celo nekaj jeseni, preden je nenadno nastopila zima. Ampak zdaj je spet jesen. Drugi post/ante scriptum: Ne morem verjeti, da je že več kot mesec od zadnje objave. Začela se je sezona stepa, družabnih plesov in badmintona (kdaj sem …
Prejšnji vikend, kot vsak vikend, sva bila na Dolenjskem. Tole zdajle pišem na nedeljo zjutraj v Ljubljani in ker nikoli na nedeljsko jutro nisva v Ljubljani, se ne morem znebiti občutka, da ni ponedeljek. Vsake tri minute se zalotim, kako sama sebi dopovedujem, da je nedelja. Podarjeni dan za delo doma. Noro. Kakorkoli že, malo …
To je recept, ki ga Nejc zna na pamet, ker je bil prvi recept, za katerega je šel kupit sestavine, ko sva začela hoditi. In od takrat tudi ve, kako prepoznati zrel avokado. In po sestavine je šel nedolgo po tem, ko sva se peljala na prvi skupni izlet, v Škocjanske jame. In sva imela …
Ja, spet marelice. 🙂 Kot sem napisala že prejšnjič, so bile marelice namenjene za marmelado, do katere pa kar nekako niso prišle. Jih je pa nekaj prišlo v te marelične žepke, ki smo jih še vroče pojedli Nejc, njegov dedek, sosed, soseda in jaz. Ne povem, kdo je pojedel dva. 😉 Odkar imam tale blog, …
Dva tedna nazaj sva bila na “počitnicah”. Če s sabo prineseš računalo, ker je treba delati, se vmes po sili razmer igraš gospodinjo in še špricaš trto in zbijaš skupaj kompostnik in updejtaš ribnik, ker ti fizično delo nudi vsaj malo sprostitve, potem se zelo počitniško pač ne moreš počutiti. Ko sem v ponedeljek po …
Rumov lonec se navadno začne delati spomladi in se ga potem polni sproti, ko zorijo prve jagode, pa potem češnje, borovnice ipd. V resnici gre lahko v rumov lonec vsako narezano spomladansko/poletno sadje, ne samo jagodičevje, tudi breskve, marelice, nekateri delajo rumov lonec kar precej v jesen in vanj mesec za mesecm vlagajo sezonsko sadje, …
Ni ga čez domači sladoled. To vam lahko potrdita moja mami in sestra. Enkrat predlani sva z Nejcem nekam šla za en teden, morda je bilo morje poleti, morda je bil London jeseni, ne spomnim se. Česar se spomnim, je to, da sem v hladilniku imela nekaj vrst domačega sladoleda. Ker je domači sladoled zakon. …