Ko sem pred dobrim mesecem (!) naredila te piškote, sem že vedela, kakšen bo uvod v to objavo: ti piškoti niso najokusnejši piškoti, ampak lepo održijo obliko. Potem so čez noč razvili okus in je šel ta uvod v franže. Pokuševalci so spraševali, če so to medenjaki. Niso medenjaki. Tudi gingerbread niso. So moj poskus narediti tako testo, s katerim se lahko igrava skupaj z mulcem, in ki meni pomeni, da se poslavljamo od starega in pozdravljamo novo leto. In ker je december veseli december, objavljam recept, mesec dni kasneje. Pa nič hudega, če vas zamikajo, lahko do naslednjega decembra fino povadite valjanje in izmodelčkovanje. Ali pa se potrudite naučiti utišati notranjega perfekcionista in valjar in modelčke prepustite otrokom, kot sva na začetku decembra naredili s T., najina mulček in mula pa sta valjala in oblikovala piškote. Zato so bili sicer nekateri tanki nekaj milimetrov, nekateri pa debeli dober centimeter, ampak ti piškoti odpuščajo take kikse in so se vsi skupaj sočasno spekli, ne glede na debelino. 🙂

Še malo o piškotih: najprej sem zamesila testo in spekla en testni piškot. Še dobro, da sem to naredila. To je bil sicer najokusnejši, najbolj hrustljavi, in, hja, najbolj razlezeni, luknjičasti in raztopljeni piškot ewah. Ampak ker sem ciljala na nekaj, kar bi dejansko obdržalo obliko, sem dodala dve jajci in še enkrat toliko moke, kot sem je imela spočetka. In potem smo šli v Rim, tako da sem testo vrgla v zamrzovalnik in ga teden kasneje odtajala. Tako piškotno testo se je pustilo lepo valjati, lepo oblikovati, lepo se je speklo in obdržalo obliko, ampak ni bilo pa več tako delikatno in polno okusa, vsaj prvi dan ne. Ko so se piškoti malo uležali, pa so začimbe končno dobile svojo priložnost. Piškoti sicer niso bili tako krhki in božansko polni, kot je bil tisti prvi, brezjajčni in brezdodatnomokasti piškot, so pa bili vsak dan boljši in naslednje leto bodo dejansko pristali na smrekici (malo poglazurjeni, seveda), da jo bomo počasi lahko objedali. 😛

Piškoti za v usta ali za na smrekico

Sestavine:

• 230 (+ 150, 200 po dodanih jajcih) g moke
• 50 g mandljeve moke
• 40 g kakava
• 220 g sladkorja
• ščepec soli
• cimet v prahu
• piment v prahu
• klinčki v prahu
• 250 g masla
• 2 žlici melase
• 2 jajci

Postopek:

• Moko, mandljevo moko, kakav, sladkor, sol, piment, cimet in klinčke dobro premešaj.
• Vse skupaj daj v multipraktik, dodaj maslo in melaso in zapulziraj tolikokrat, da dobiš peskasto testo.
• Testu dodaj jajce in vse skupaj dobro pregneti.
• Zavij v folijo in za čez noč postavi v hladilnik.
• Pečico ogrej na 170 stopinj C.
• Pekač obloži s peki papirjem.
• Testo razvaljaj, z modelčki izreži piškote in jih položi na s peki papirjem obložen pekač. Pekač postavi v hladilnik (ali ven, na mraz, če piškote delaš pozimi, ko je zunaj vse en velik hladilnik ;)) in oblikuj novo rundo piškotov, ki jih daješ na drug, prav tako s peki papirjem obložen pekač. Ko bo ta poln (kar traja nekje 10 do 15 minut, če delo prepustiš otroškim prstkom), pekač iz hladilnika postavi v pečico, tega ravnokar polnega pa v hladilnik. Če hočeš, da delo gladko teče, rabiš tri pekače, na enega polagaš surove piškote, medtem ko drugi čilira v hladilniku in se tretji peče v pečici. 😉
• Piškote peci 12–15 minut, pečeni so, ko zadišijo iz pečice in prst v njih ne pusti več jamice.