Huferka

Prejšnji vikend, kot vsak vikend, sva bila na Dolenjskem. Tole zdajle pišem na nedeljo zjutraj v Ljubljani in ker nikoli na nedeljsko jutro nisva v Ljubljani, se ne morem znebiti občutka, da ni ponedeljek. Vsake tri minute se zalotim, kako sama sebi dopovedujem, da je nedelja. Podarjeni dan za delo doma. Noro.

Kakorkoli že, malo sem zašla, prejšnji vikend sva bila na Dolenjskem. In sva v petek s Sebijem in Bojano do pol polnoči flaširala vino. In potem sva v soboto zgodaj popoldne dobila gosta z Nizozemske. In ko smo naredili obhod po vinogradu, smo prišli do terase s hruškami, kjer sva z grozo ugotovila, da je polovica hrušk že na tleh in da jih je treba pobrati zdaj. In sta najina gosta v pričakovanju izkušnje rekla, da jih lahko vendar res poberemo zdaj. In potem smo jih res štirje družno pobirali. Tiste z dreves v eno, tiste s tal v drugo gajbo. Tako smo nabrali pet gajb hrušk (velikost gajb vidite na sliki).

Nejčeva babica je hruške navadno vlagala in v shrambi je še vedno ogromno kozarcev njenih vloženih hrušk. Zato se nama ni zdelo smiselno, da jih vlagava še midva, ko jih imamo še toliko za porabit. In sva se odločila, da bova naredila hruškov sok. Nebodilena sem šla po recepte na net, pa se mi je tokrat prvič zgodilo, da nisem našla nič takega, kar sem iskala. Pod recepti za sok so se skrivali recepti za sirupe. Pa sva malo napaberkovala informacij pri družinskih članih, ki so kdaj že sodelovali pri delanju jabolčnega soka. (Mimogrede, naslednji teden bodo jabolka na vrsti za pobiranje. Jaz sem takoj rekla, krhlji in jabolčni sok, Nejcu pa so se zasvetile oči in je izstrelil, cider. Jabolčnik. Do mojih možganov to seveda pride kot izziv, nekaj novega. Trikrat lahko ugibate, kaj bova naredila naslednji vikend. ) In sva slišala, da so jabolka spustili skozi mlin (ki ga je pošteno apdejtal Nejč–, khm, moj tast ), jih sprešali, potem pa sok pokuhali in ga sflaširali. In da je treba peno pobirati med kuhanjem. In ko so se mimogrede oglasili iDedek, tašča in sestre Nejčeve babice, sva zvedela še, do katere temperature mora sok priti.

Po dnevu obrezovanja, mletja, prešanja, kuhanja in flaširanja (pri tej zadnji stopnji sva že dobila pomoč v obliki zamaškovanja, ki sta ga opravljala Mojca in Boštjan) sva prišla do 32-ih litrov sladkega hruškovega soka. Občutek je tako nor, kot je bil, ko sem prvič delala jogurt in pekla kruh. Ko nekatere stvari vse življenje kupuješ v trgovini, je tako vznemirljivo, ko jih narediš sam. In vedno se izkaže, da jih je prav lahko narediti sam, pa se vznemirljivost zaradi tega prav nič ne zmanjša.

Domači hruškov sok

Sestavine:

• hruške

Potrebna oprema:

• steklenice
• zamaški
• lij
• gaza
• cedilo
• zajemalka
• mlinček/strgalnik (ribežn )
• preša/sokovnik
• posoda za kuhanje soka
• pečica za ogrevanje steklenic
• termometer za živila (ni nujno, lahko tudi presodiš, kdaj je sok pripravljen)
• rokavice (mi imamo po tastovem receptu spodaj bombažne, zgoraj pa kirurške , torej iz lateksa), da se ne opečeš

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Hruškam odreži peclje in obtolčene/gnile dele.
• Spusti jih skozi mlinček za sadje (če sok delaš doma in iz nekaj kilogramov, jih lahko naribaš ali pa spustiš skozi sokovnik).
• Sprešaj jih. (Če nimaš preše, ker sok delaš doma, in nimaš juicerja, ki ti je že dal sok, potem naribane hruške kar (z orokavičenimi, sicer bodo kasneje rjave) rokami stisni, kot stiskaš sok iz naribanih kumar).
• Sok prelij v velik lonec in hruškov sok kuhaj do temperature 80 stopinj C. Za hruškov sok, ki ni voda , je to tik pred vretjem … oz. ima tekočina tak videz. Mene je zelo skrbela oksidacija, sok je bil prav grde rjave barve in sem se spraševala, če bi morala dodati kakšno limono, da bi oksidacijo preprečila. Izkazalo se je, da je skrb zaman, pokuhan sok je spremenil barvo v lepo rumenooranžno.
• Medtem ko se sok kuha, pripravi steklenice. Jaz sem jih požveplala, kot za vino (kak deci ali dva žveplove vode vliješ v steklenico in steklenico pretreseš, potem pa žveplovo vodo vliješ v naslednjo steklenico, to prvo pa postaviš na glavo, da se odcedi), lahko pa steklenice tudi prekuhaš v vreli vodi, učinek bo isti. Tako pripravljene steklenice postavi v mrzlo pečico in jih ogrej na 100 stopinj C. Pomembno je, da jih daš v mrzlo, da steklo ne poči zaradi nenadne spremembe temperature. Če je pečica še topla od prejšnje runde ogrevanja steklenic, pa imej vratca nekaj časa odprta, pa bo.
• Pripravi tudi zamaške (če imaš pripravo za zapiranje kronskih zamaškov, potem kronske, sicer pa poljubno). Pomoči jih v žvepleno vodo ali pa jih prevri.
• S cedilom (to sem ugotovila kasneje, najprej sem se mučila z žlico) pobiraj peno oz. trdne delce, ki priplavajo na površje soka.
• Ko sok doseže 80 stopinj, kar lahko presodiš tudi po tem, da je videti, kot da bo vsak čas začel vreti, ga odstavi in sflaširaj.
• Na vročo steklenico (priporočam, da delaš z rokavicami) postavi lij, v lij pa položi gazo, ki bo polovila še manjše trdne delce, ki ti jih prej ni uspelo poloviti s cedilom.
• Z zajemalko v steklenico vlij hruškov sok. Vlij ga čisto do vrha! Mi nismo računali na to, da je vroča tekočina raztegnjena in da se hladna skrči, tako da smo sok natakali samo do polovice vratu, pa se je potem, ko se je sok ohladil, gladina znižala do začetka vratu steklenice.
• Steklenico dobro zamaši (kronski zamaški so carski za tako delo ) in jo postavi na prostor, kjer te ne bo motila.
• Tako ponavljaj tudi za druge steklenice, ki jih postavljal tesno eno k drugi in jih prekrij z veliko brisačo, lahko tudi odejo, sploh, če sok delaš v hladnih mesecih. Sok nato pusti, naj se v miru in počasi ohladi. To lahko traja kar dolgo, pri nas je sok toplo žarel še naslednji dan.
• To je vse. Preprosto. In dobro. In zabavno. Če nama uspe, pa bo naslednjič na sporedu jabolčnik.

To je recept, ki ga Nejc zna na pamet, ker je bil prvi recept, za katerega je šel kupit sestavine, ko sva začela hoditi. In od takrat tudi ve, kako prepoznati zrel avokado. In po sestavine je šel nedolgo po tem, ko sva se peljala na prvi skupni izlet, v Škocjanske jame. In sva imela piknik na pečini. In sem pripravila toliko hrane, da smo jo z mami in sestro jedle še ves teden. In ena od stvari, ki sem jo pripravila in ki sploh ni prišla do pečine, je bil tale recept. Takrat v avtu ga je Nejc jedel prvič. To je recept, ki ga kar naprej talam okoli. Je recept, ki ga delam praktično vsak vikend, ker se je vanj zaljubil Nejčev iDedek. In ko on ni z nama na vikendu, ga vseeno naredim, ker pride pa kdo na obisk in je fino, ko sediš zunaj pred zidanico, se pogovarjaš in pomakaš tortilja čipse in korenček v humus (še en tak recept, ki ga naredim skoraj vsak teden) ali v gvakamole. In to je tudi recept, za katerega vsakič znova z Nejcem misliva, da je že na blogu, pa se izkaže, da ni. Ker sem ga že tolikokrat poslikala. Ali pa se mi vsaj zdi, da sem ga. Ker je neprestano na sporedu. In zdaj je res skrajni čas, da ga objavim.

Od izvirnega recepta, ki sem si ga od nekje prepisala pred leti, so odpadle tri sestavine. Pa jih nihče ne pogreša. Spremenila se je tudi količina limoninega soka. Ostalo je ostalo isto. Kje sem dobila recept, žal ne vem, videti pa je v mojem razpadajočem in popacanem zvezku takole:

Lahko prebereš, katere tri sestavine sem opustila?

Recept je res preprost, vse samo flikneš v multipraktik in zmiksaš. Kot se je izkazalo letos na morju, na čudovitih 4 dneh oddiha s frendi, lahko tudi nimaš multipraktika, potem pač z vilico speštaš avokado, ostale sestavine pa nasekljaš karseda drobno. In če nimaš terilnika, je lahko tudi kamen dober. Ali pa prazna steklenica, ki jo uporabiš kot valjar. Edina stvar, na katero je treba biti pri gvakamoleju pozoren, je, da je avokado lepo zrel.

Kako prepoznati zrel avokado?

Če je avokado, ko ga potipaš v trgovini, trd ko kamen, potem ni zrel. Če pritisneš prst ob lupino avokada in se ta malo vda, za nekaj milimetrov, potem je zadeva ravno prava. Če ti prst praktično ostane notri, je velika verjetnost, da je prezrel, kar pomeni, da je rjav, ko ga odpreš … in nedober. Če se ti z gvakamolejem ne mudi, lahko mirno kupiš trd avokado in ga doma pustiš na pultu, za družbo pa mu daš jabolko. Jabolko je en tak mali manipulator med sadjem, če hočeš, da avokado ali kiviji dozorijo prej, kot se njim zdi prav, samo pošlješ eno jabolko k njim, pa jih hitro prepriča, da je čas za zorenje. In če hočeš, da se zgosti marmelada iz jagod ali kakšnega drugega sadja brez pektina, se jabolko v obliki jabolčnega pektina, ki ga ni težko narediti doma, rade volje vmeša. Da ne omenjam zgoščevanja raznih mesnih ali priložnih omak.

Kako priti do avokadovega mesa?

In še ena stvar je, ki jo je dobro vedeti pri avokadu. Do njegovega mesa najlažje prideš tako, da avokado najprej prerežeš napol. Pri tem greš okoli za debeeel oreh velike peške v sredini avokada. To potem najlažje dobiš ven tako, da vzameš polovico avokada s peško v mesu v eno roko (če si desničar v levico, sicer pa obratno) in z velikim nožem usekaš naravnost po peški. Ko se rezilo noža zarije v peško, pa nož samo zasukaš v eno smer in ga dvigneš in peška je zunaj. Izipizi. Gvakamole zelooo hitro oksidira, ker nočemo jesti rjave omake, ampak lepo zeleno, je zato dobro, da ga čimprej po odprtju pokapaš z limoninim sokom. Aja, in enkrat, ko je peška odstranjena, samo vzameš navadno jedilno žlico in meso izdolbeš ven. Pa ne pozabi popraskati mesa tik pod lupino avokada, tisti je najbolj zelen.

Gvakamole

čas priprave: 7 minut (sploh, če nekdo drug tolče koriander, medtem ko ti počneš vse ostalo)

zadošča za: 4 ljudi, 2 do 3 vrečke tortilja čipsa in 1 uro

zahtevnost: nadnadenostavo

Sestavine:

• 1 zrel avokado
• 2 žlici kisle smetane
• sok pol limone (včasih tudi cele limone, kot velijo brbončice)
• 1 srednje velika čebula
• 1 srednje velik paradižnik
• 1 jedilna žlica koriandra
• ščep soli
• ščep [ali kakih 7 potolkov po riti stekleničke z začimbami] kajenskega popra

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Ožemi sok pol limone.
• Avokado prereži na pol, odstrani peško, ga pokapaj z limonimi sokom in z žlico izdolbi meso.
• Koriander v terilniku zdrobi v prah … ali čimboljši približek prahu. Ja, da se kupiti tudi že zdrobljen koriander, ampak ni isto. Preizkušeno. Tako da, work those muscles!
• V multipraktik daj avokado, sok limone, koriander, čebulo, paradižnik, sol, kajenski poper, čili in kislo smetano in vse dobro zmiksaj.
• Gvakamole lahko ješ takoj, če bo šel pa v hladilnik (zdrži kake tri dni), ga pa le dobro pokrij s folijo. Dober tek!

Gvakamole gre fino s tortiljami, v mehkopalačinkasti ali trdočipsasti obliki, sploh ni važno. Pri prvi varianti je potem fino, če je zraven še kak riban sir, na trakove narezana solata, čebula, paradižnik, koruza, čili z mesom/koščki purana v marinadi/popečena zelenjava, kisla smetana, pri drugi pa zadeva ponosno in samostojno služi kot pomaka. Omaka, v katero se pomaka. Kot je to razloženo v Pleteršniku. Skoraj.

P. S.: Če se kdo čudi, kako da so fotke zadnjih nekaj receptov slabše, je to zato, ker so bile zadeve narejene na Dolenjskem, v kuhinji, kjer ni veliko svetlobe, vsaj ne dovolj za dobre fotke. In ker sem jih delala z ajfounom in zmotno mislila, da tapk na sliko pomeni makro, ne izostritev, tako da nisem ostrila slik med fotkanjem, je zadeva izpadla še huje. Tisti naravni blond pramen, skrit nekje zadaj, vsake toliko časa useka ven.

Ja, spet marelice. Kot sem napisala že prejšnjič, so bile marelice namenjene za marmelado, do katere pa kar nekako niso prišle. Jih je pa nekaj prišlo v te marelične žepke, ki smo jih še vroče pojedli Nejc, njegov dedek, sosed, soseda in jaz. Ne povem, kdo je pojedel dva.

Odkar imam tale blog, se vedno trudim tehtati sestavine. Tudi če stvari ne pridejo do objave, pa naslednjič veliko lažje potvikam recept, da pridem do verzije, ki mi je všeč. Čeprav, skromno, vem, se mi zdi, da sem pri teh mareličnih žepkih idealno razmerje našla že v prvo.

Žepki takoj iz pečice so hrustljavi in meni je bil zelo všeč kontrast med kislim vroče marelične polovice in sladkim kokosovo-medeno-maslenega nadeva pod njo. In narejeni so res hitro. iDedek je rekel, da ne bo nič imel proti, če jih naredim še kdaj.

Marelični žepki s kokosovim nadevom

čas priprave: 10 minut dela, 15 minut peke

zadošča za: 6 porcij

zahtevnost: nadenostavno

Sestavine:

• 1 rola že razvaljanega listnatega testa
• 65 g masla
• 30 g medu
• 80 g kokosove moke
• 3 lepe, čvrste marelice

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Pečico ogrej na 180 stopinj C.
• Razvaljano listnato testo prereži podolgem in trikrat počez, da dobimo 6 pravokotnikov (kvadratov, če rata ). Preostanek pa prereži še dvakrat, da dobiš 6 centimeter širokih trakov.
• Maslo daj v posodo, ga raztopi, raztopljenemu maslu dodaj med in kokosovo moko in dobro premešaj, da dobiš gosto zmes.
• Marelice razpolovi in razkoščiči.
• Na testeni pravokotnik na sredo daj za jedilno žlico medeno-masleno-kokosovega nadeva, čezenj postavi polovičko marelice in žepek zapri tako, da nasprotna vogala pravokotnika prepogni čez marelico. Vogala preostalega listnatega testa pa zavihaj navznoter.
• Iz listnatega traku naredi prestico in jo postavi na vrh testa, pod katerim je marelica. (Seveda ni nujno, ampak zakaj bi stran metali testo, če lahko z njim zadevi malo okrasimo.)
• Tako naredi z vsemi šestimi kvadratki in polovičkami marelic, žepke postavi na s peki papirjem obložen pekač in jih peci v pečici na 180 stopinjah 15 minut, da je testo zlatorjavo zapečeno.
• Pojej še tople. Za te garantiram, da so odlični, netoplih še nisem poskusila.

Dva tedna nazaj sva bila na “počitnicah”. Če s sabo prineseš računalo, ker je treba delati, se vmes po sili razmer igraš gospodinjo in še špricaš trto in zbijaš skupaj kompostnik in updejtaš ribnik, ker ti fizično delo nudi vsaj malo sprostitve, potem se zelo počitniško pač ne moreš počutiti. Ko sem v ponedeljek po “počitnicah” doma morala samo slovariti in prevajati, sem imela občutek, da sem na dopustu! Ampak smo si pa trikrat popoldne vzeli čas in šli za dve uri pretegnit krake v Šmarješke toplice. Moja želja po domačem bazenu je spet priplavala na površje. Ok, slaba.

Ko sem bila še tri-, štiriletni picelj, smo vikende dosti preživeli na Golniku, kjer sta deda in babi gradila hišo, v kateri danes živita. Tam se je kopalo in zabijalo in kuhalo in jedlo, čeprav se jaz najbolj živo spomnim glinene zemlje, ki jo je bilo tako fino pacati med rokami. Ko je luknja za temelje rasla, je rasla tudi želja in prepričanje, da hiše v resnici ne rabimo, rabimo pa en dober bazen. In sem vsake toliko izrazila željo, da nehajo graditi in zadevo raje napolnijo z vodo, da se bomo lahko kopali. No, ko se je enkrat fino uscalo, da smo se morali zateči v barako, v kateri je bilo spravljeno orodje ipd., sem hitro spremenila mnenje. Kdaj bomo že mel hišo iz opek, ne pa sam te hiše iz palc!

In bazen in poletje in Golnik so v mojem spominu tesno prepleteni z marelicami. Babi naredi nadmočno marelično marmelado (ki gre rada v marelično rolado, da ne omenjam njenih orehovih rogljičkov, ampak tole zdaj ni poanta tega zapisa, tako da bom nehala pisati med oklepaje in raje nadaljevala zgodbo za njimi) in ko smo se pred dobrim tednom vračali s prvega plavanja in je teta ob cesti prodajala domače marelice in maline in še kaj drugega, ampak jaz sem imela oči samo za to dvoje, sem seveda morala kupiti marelice (in maline), da bom naredila marelično marmelado. Iz marmelade potem ni bilo nič, ker se je vrečka z marelicami čudežno tanjšala (da o malinah niti ne govorimo!), sem pa potem naredila cobbler/razstavljenko. Zato, ker je hitro pripravljen, zato, ker me želja po cobblerju drži, odkar je o njem naredil oddajo Alton Brown v Good eats¹, zato, ker najprej pripraviš sladico, jo flikneš v pečico in do takrat, ko je kosilo končano in pojedeno, je zadeva pripravljena. Idealka, vam rečem.

Cobblerji so take razstavljene pite. Namesto da bi se človek mučil z valjanjem krhkega testa, spodaj postavi sadje, na vrh pa testo nadrobi. Razstavljenka je odlična s svežim sadjem. Navadno se jo je toplo, profitira pa tudi od kake kepice sladoleda. Morda bi kdo rekel, da tople sladice ne sodijo v poletje. Naj ta nekdo pogleda skozi okno, vreme je idealno za toplo pito iz svežih marelic, ki jih je trenutno na pretek.

Spodnji recept je bil zame celo odkritje zaradi rabe pecilnega praška v krhkem testu. Sama obožujem krhko testo v pitah, ker mi je všeč piškotna hrustljavost v kontrastu z mehko filo, ampak Nejčev dedek pri 88-ih težko jé krhko testo, ker mu je pretrdo. In malo pecilnega praška v tem testu omogoči krhko, zračno testo, ki je po okusu še vedno piškotno in nudi neko posebno mehko hrustanje. Sem si že naredila mentalni zaznamek , da moram pri naslednji sirovi torti uporabiti tako krhko testo s pecilnim praškom, da vidim, kako se obnese, ko ni na vrhu ampak na dnu.

Marelična razstavljenka (ali marelični cobbler) (maalo prirejeno po temle božanskem receptu)

čas priprave: 20 minut dela, 30–35 minut peke

zadošča za: 6 sladkotnikov

zahtevnost: izi pizi

Sestavine:

za filo:

• 150 g sladkorja
• 1 žlica škroba
• 1/4 žličke mletega cimeta
• 1/8 žličke mletih klinčkov
• 250 ml vode
• 15 svežih marelic
• 25 g masla

za testo:

• 110 g moke
• 1 žlica sladkorja
• 1 1/2 žlička pecilnega praška (kakšna tretjina vrečke)
• 1/2 žličke soli
• 50 g masla
• 120 ml sladke smetane

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Pečico ogrej na 200 stopinj C.
• Marelice prepolovi in razkoščiči.
• V posodo daj sladkor, škrob, cimet, klinčke in vodo, dobro premešaj in zavri.
• Ko sladkorni sirup zavre, ga mešaj eno minuto, potem znižaj vročino in sirupu dodaj polovičke marelic in maslo.
• Vse skupaj naj počasi vre kakšne tri minute, toliko, da so marelice ogrete čez in čez.
• V multipraktiku zmiksaj moko, sladkor, pecilni praške, sol in maslo, da dobiš tako peščeno strukturo.
• Dodaj mleko in zmiksaj le toliko, da se testo sprime skupaj v večje kose testa, ampak ne v kepo (torej miksaš samo kakšno sekundico ali dve).
• Sirup z marelicami vlij v ognjevarno posodo in vanj nadrobi krhko testo.
• Peči v pečici na 200 stopinjah 30 do 35 minut, toliko, da se testo zgoraj lepo rjavo zapeče (in da zobotrebec, ki ga zapičiš v testo, pride ven čist).

Dober tek!

1. Oddaja je malček trapasta, ampak informacije v njej so neprecenljive. [↩]

Rumov lonec se navadno začne delati spomladi in se ga potem polni sproti, ko zorijo prve jagode, pa potem češnje, borovnice ipd. V resnici gre lahko v rumov lonec vsako narezano spomladansko/poletno sadje, ne samo jagodičevje, tudi breskve, marelice, nekateri delajo rumov lonec kar precej v jesen in vanj mesec za mesecm vlagajo sezonsko sadje, pa tudi ananas, ki ga itak dobimo kadarkoli, tako da sploh ne vem, v katero sezono sodi. Ko sem pred nekaj leti, ko sva se z Nejcem preselila v Šiško, prvič delala rumov lonec, ker sem pač dobila lonec, nisem točno vedela, kaj početi z njim. Recepti na spletu so bili zelo nenatančni. Saj ne, da bo moj kaj drugačen. Nenatančni so bili namreč z razlogom, rumov lonec res dovoljuje veliko prostora za improvizacijo, od vrst sadja, ki jih uporabiš, do stopnje sladkosti, ki jo želiš doseči. Bo pa pospremljen s slikami, kar bo morda komu, ki se ga loteva prvič, pomagalo.

Rumov lonec, za tiste, ki ga ne poznate, je taka sangrija, le da se dela z rumom. In da je treba nanjo čakati pol leta, da se spaca. Roko na srce, s sangrijo jo v resnici druži samo namakanje sadja v alkoholu, okus je nekaj čisto drugega. Namesto recepta je tule nekaj napotkov, kako narediti rumov lonec:

• Rumov lonec narediš tako, da v (glinen, ni pa nujno) lonec, ki ne prepušča svetlobe in je opremljem s pokrovom, daš plast sadja, na katero posuješ plast sladkorja, na koncu pa vse preliješ z rumom.
• Sadje lahko tako naložiš v enem šusu, čeprav se rumov lonec navadno tudi dela počasi: ko so jagode, daš jagode, ko pridejo borovnice, daš borovnice.
• V standardni lonec, kakršnega vidite tudi na mojih slikah, pride kakšna kila do dve sladkorja in liter do dva ruma. Ja, vem, zelo nenatančno, v resnici je odvisno od tega, kakšno sadje daš notri in kako se ti roka vsuje. Jaz pazim, ko sladkor potresem čez sadje, da je sadje popolnoma prekrito. In ko potem nalijem rum, pazim, da se vlaga priplazi čez ves sladkor. Zdaj je pa odvisno od tega, koliko prostora je med sadjem, ko ga posuješ s sladkorjem, koliko sladkorja & ruma potem rabiš.
• Dobro je, da uporabljaš rum s 75 % alkohola, če ne drugega, vsaj do polovice višine posode, potem pa lahko daš tudi navadni rum s pol toliko alkohola. Če daš 75 %, se ti ne bo zgodilo, da bi se rumov lonec do konca leta, ko pride decembrsko-novoletni čas, v katerem se rumov lonec slovesno otvori, pokvaril, da bi torej sadje zavrelo, kar se bojda¹ lahko zgodi, če alkohol ni dovolj močan na začetku.
• Prvi teden, ko delaš rumov lonec (če ga delaš v enem šusu), oz. na vsake nekaj dni, če sadje dodajaš na kakšna dva tedna, je dobro, da rumov lonec premešaš: sladkor se namreč usede na tla in ga je treba spodbuditi, da se lepo topi.
• Pri višnjah in češnjah odstranjevanje pešk ni nujno (jaz jih vedno pustim).
• Sadje, kot so borovnice, male jagode, višnje, češnje daš notri v celoti, drugo sadje, kot so marelice, ananas ipd. po potrebi razkoščičiš (ananasa pak ni treba, razen če te zelooo motijo tiste rjave peškice pod lupino ) in narežeš na koščke velikosti češenj.
• Pri meni rumov lonec vse leto stoji na pultu, dobrega pol leta se pacajo stvari v njem, potem ga slabšo polovico (akhem, četrtino ) leta jemo/pijemo. V kozarcu z žličko. Brez vanilijevega sladoleda ali z njim.
• Nekateri rumov lonec postavljajo na sonce, drugi trdijo, da ga je treba postaviti na hladno. Jaz bi rekla, da je važno samo, da ima dovolj sladkorja in ruma, pa bo vse bp.

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

V mojem rumovem loncu so letos, ker me je tako pač pičilo, borovnice, jagode, češnje in domače višnje. In ko ga odprem, iz njega buškne tak nemogoče božanski vonj po jagodah.

Rumov lonec je končan po dobrega pol leta, pri nama ga druž(i)n(sk)o odpremo za novo leto. Do takrat se raven alkohola zelooo zniža (sadje spusti sok, alkohol počasi izpareva), vse skupaj se fino prepaca in diši in zaradi takorekoč svežega sadja spominja na pomlad, hkrati pa zaradi toplote, ki jo požene po telesu, uteleša najboljše cimetove občutke skodelice vročega čaja ali kuhanega vina, ki ga stiskaš v premraženih rokah, ko zunaj tiho pada sneg.

1. Na srečo sem prebrala nekaj grozljivih zgodb, kjer se je ljudem to zgodilo, pa sem vedno pridno uporabljala dvojni rum. [↩]