Včasih mi je malo žal, da nimam vseh slik svojih tort na enem mestu. Bili so klobuki in hiše s klopco in zajčkom in morja s sončnim zahodom (sonce je bila suha marelica), bili so backi Joni in poslikane torte in nekatere, ki se jih sploh ne spomnim več. Nekatere so bile bolj posrečene, nekatere manj, nekatere so bile s fondantom, nekatere s smetano, nekatere brez vsakega okrasa, pri vsaki pa sem se nekaj naučila. Bile so prve stepke, narejene za Nejca pred skoraj 10 leti, ko sem prvič zvedela za fondant in še nisem imela nobenega od superenostavnih receptov zanj, ampak sem brez marmorne plošče skušala skuhan sladkor mešati v osmicah, da bi se oblikoval v kepo, pa je ostajal samo pocasta krema, ki sem jo potem iz obupa namazala na stepke. Bilo je 18 malih tortic za sestrinih 18 let, ki so mi vzele veliko več dela, kot sem predvidela, tako da ni bilo časa za natančno krašenje. Ne spomnim se niti, kakšne vse so bile, spomnim se le, da je bila ena z makom, ena s sivko in da je bila med njimi doboš torta s karamelnim pokrovom.

Ta objava je tako nek napaberkovan spomin tistih tort, ki še niso na tej strani in ki mi jih je pri hitrem pregledu skozi tisočine fotk uspelo najti. Gotovo niso vse, ker nisem našla niti vseh tistih, ki so že na tej strani. Vse so slikane z iphonom, z enko in s štirko in s štiri s, in svetloba je pri vsaki malo drugačna, tako da so tudi slike, kot same torte, nekatere bolj posrečene, nekatere manj. Vse pa so ljub spomin na slavja za rojstne dneve, poroke, obletnice in sončne dneve.

Ko sva bila skupaj nekaj mesecev, sem imela rojstni dan. Nejc mi je kupil toyotin šivalni stroj. Jaz sem mu slabe tri tedne kasneje naredila tole torto. Takole sem jo morala fiksirati, da sem jo lahko v celem kosu pripeljala do njega.

Lepemu sončnemu dnevu v vinogradu je tale čokoladna dala piko na i.

Za sošolkino hčerko, polovica torte je bila čokoladna, polovica sadna.

Bacek Jon za bratca. Fondant sem že znala narediti, profi jedilnih barv pa še nisem poznala in sem delala s tistimi, ki sem jih dobila v trgovini.

Tale je bila čizkejk, ne vem več, za katero priložnost, se pa spomnim, kako svilena in osvežilna in bogata in malinasta je bila.

Monster High za rojstni dan tviteraševe hčerke, pošastko sem narisala z jedilnimi barvami in čopičem, zadaj sprintana predloga, po kateri sem risala. Pri torti Nodiju sem se naučila, da ne smem narediti vodene barve, ampak bolj tempero, zelo veliko barve torej in zelo malo vode sem zmešala, da se mi barve na torti niso prelivale in da se fondant ni stopil.

To pa je bil zgornji del poročne torte za prijatelja. Bila sem njena priča in na njuni poroki sem drugič nosila svojo poročno obleko. Ko sem jo šivala na prav tisti šivalni stroj, ki mi ga je Nejc dal šest let pred tem, sem hotela zašiti tako obleko, ki bi jo lahko še kdaj oblekla za na lepše. Za poročno ni bila preveč kričeče lej me, jaz sem obleka samo za eno priložnost, po poroki se mi je pa zdela preveč slavnostna. Takle mamo. Tortica spodaj pa je bila njuna skupna pot in slikice na torti njuni skupni trenutki, ki so ju najbolj zaznamovali. Kakšen je bil spodnji del torte, na kateri je zgornji stal, se ne spomnim več, ampak tole zgoraj je bila za njiju torta presenečenja, in ko sta zarezala vanjo, je dosegla nameravani učinek. Mavrična torta je bila v resnici torta-tiramisu. Spekla sem savoiardije, samo ne v obliki piškotov, ampak v obliki oblatov. Pa pred peko sem vsak oblat obarvala v eno barvo mavrice. Tudi maskarponejeva krema je bila obarvana v različne barve mavrice. Oblikovana torta je bila obložena s plazma torto, da ne bi vsa mokrota tiramisuja stopila fondanta. Ponoči v hladilniku je mavrična torta začela puščati in teči po torti, tako da sem tik pred dostavo torte na poroko tekla v cvetličarno, okoli torte smo zavili trak, tam, kjer je po fondantu tekel barvast potoček, pa smo zapičili epruvetko z orhidejo. Vso pot iz Ljubljane proti Krškemu in potem do poročne destinacije sem torto držala na kolenih (torej na svoji poročni obleki), z levo sem jo stabilizirala, z desno pa sem pivnala kavno-rumove kapljice, preden bi z zgornje lahko spolzele dol po spodnji torti.

Tole so bile tortice in makroni v beljakovi škatli z beljakovim labodom za sestrinih 18 let. Nekje bi morala imeti še s testom popacane liste z recepti za vseh 18 tortic. Ker so bile res male, sem večino pekla v pekačih, ki sem jih naredila iz kartona, peki papirja in sponk, kot v otroštvu, ko sem za sestrico pekla torto dalmatinca, torto smrkca ipd., recepti pa so bili zaradi prilagajanja majhnosti v smislu 1/3 jajčnega rumenjaka, 1/16 žličke pecilnega praška in 15 g masla.

Tale slonček v košari bučk je bil za bratca. Slončka in bučko so imeli še mesece kasneje v hladilniku. Glede na to, koliko časa mi gre v oblikovanje figurice, sem vesela takega odnosa, čeprav je nepraktičen. 😉

Tale je bila marelična presna za Nejčev rojstni dan. Tašča mi je za rojstni dan podarila obisk presne delavnice, pa sem morala meni najljubšo od sladic, ki smo jih tam pripravili, deliti z njim.

Nejčev ljubi prijatelj iz otroštva in njegova poročna priča je fotograf. In ko je praznoval tridesetko, sem mu naredila takole torto. Slika na ekrančku je na jedilni papir in z jedilnimi barvami natisnjena slika njega, ki teče po polju. Objektiv so bili stiroporji (ok, riževi vaflji), zlepljeni skupaj s čokoladno kremo, sama torta pa nekaj podobnega kot plazma.

Čokoladno-smetanovo-sadna. Tortasta.

Torta opera je en poseben francoski recept, kjer na s kavo prepojeno mandljevo testo namažeš najprej eno čokoladno, potem pa še eno kavno kremo, preden zadevo spet prekriješ s testom. Bila je ena od dveh tort za Nejčev rojstni dan.

Tale torta pa je bila presenečenje za našega dragega učitelja stepa, ko je prestopil v petdesetko. Zdaj ne stepam že tretjo sezono in pogrešam oba, step in Jadrana.

Tortasta torta za tortaste dni:

Tale je bila za babičinih 80 let. Moja babi je eden tistih ljudi, ki so stari. Niso vsi ljudje z veliko leti stari, ona žal je. Spomnim se, kako lep odnos sva imeli, ko sem bila majhna, kako ljubeča je bila in kako varno in lepo sem se počutila, ko je govorila. Zdaj tako ljubeče govori z mojim sinom in meni je hudo, da se sama omejuje na furanje safra. Edina strast, ki jo te dni omenja, je bila želja igrati klavir, ki jo je imela kot mala punčka in ki ji je niso hoteli izpolniti. Za 80 sem ji tako naredila trinadstropno torto, na vrh sem posadila klavir in dva medvedka, ki sta simbolizirala babi in deda, melodija, ki se je lila iz klavirja navzdol, pa je naredila mojega očeta in mojo teto, od njiju pa se je lila naprej vame, mojo sestrično in moja bratca. #Hufneja takrat še ni bilo, sicer bi torta morala biti štirinadstropna, heh.

Ne vem, za koga je bila ta tortica, ampak prijatelju moje prijateljice je simbolika saksofona in podkev nekaj pomenila.

Tortičice sovice so bile za rojstni dan bratcev. Recept celo še nekje imam, ker sem ga kasneje morala poslati sestrični.

 

Tale torta je bila poročna. Bila sem prijateljičina priča. Prijatelja sta, kot midva pred štirimi leti, pripravila poroko presenečenja. Hotela sta intimen, preprost obred z družino in žur s prijatelji. Na solsticijevo sta v ljubo družinsko hiško ob Krki povabila na piknik oba para staršev in njeno sestro, češ da je skrajni čas, da se tako skupaj podružijo. Po enajstih letih zveze je res že bil in razen njene mame nihče ni posumil, da bi lahko šlo še za kaj več. 🙂 Potem pa smo mi trije z Nejcem in Hufnejem poklicali E., “Hej, ravno mimo vas se peljemo, a ste slučajno tukaj? Bi prišli na obisk.” In E. je rekla, “Ja, seveda, ravno sicer jemo, ampak ni problema, kar pridite.” Poročna torta je ostala v avtu in mi smo nedolžno prišli na obisk. Ko sta se potem prijatelja opravičila in se šla v hiško preobleč, ona v preprosto poletno obleko, on v belo srajco in hlače, potem pa preoblečena za roke držeč se naznanila, da se bosta zdaj poročila, sem podoživela najino naznanilo, zdaj je bilo vse zeleno, sonce je sijalo in Krka je šumela, takrat je bila zima, dvorišče Ljubljanskega gradu je bilo mokro od skopnelega snega, čustva, čustva pa so obakrat zapirala grlo. Za samo poroko sem tako naredila presno tortico, okrašeno tik pred rezanjem z na najinem vrtu nabranimi cvetlicami (vrtnice, marjetice in še nekaj neimenovanih cvetov), za žur s prijatelji pa sem na njuno željo naredila prav to hiško ob Krki, kjer sta se poročila. In v hribček sem skrila presenečenje, z božanskimi pečenimi jagodami (ta recept moram deliti) prepredeno testo, razrezano v srčke in položeno v drugo testo. Na slavju nas je bilo več, ki nismo fani kolačev, ampak tale hribček je izginil, kot bi mignil, recept je iz New Best Recipe in je za nekolačejedce spreobračat. Sama torta, testo in fila kot v viteški malinovi torti za rojstni dan prav tega prijatelja, ki se je poročil, pa je bila tako težka, da je, ko je bila enkrat sestavljena, začela lesti narazen, nadstropji sta polzeli dol, tako da sem jo morala razstaviti na pritličje, nadstropje in podstrešje in Nejca poslati v Merkur po vodovodne cevi, ki sva jih potem razrezala in uporabila kot podporni element za prvo nadstropje in podstreho. Potem sem jo naprej okraševala s fondantom. To je bila prva torta, pri kateri namenoma nisem uporabila gladilke za fondant, ker nisem hotela, da je torta bolj zglancana od dejanske stoletne hiške.

Vse so moje, vse so spomini, ampak tale je moja najljuša. To je preprosta tortica za prvi rojstni dan najinega sina. Takrat so bile najbolj popularne račke in gumbi, tako da sem iz fondanta oblikovala, no, račko in gumbe, torta je bila prekrita s čokoladno glazuro, voda pa je bila obarvana sladka smetana. Na slavje sva povabila najini družini, mojo mami, očima, sestro, očeta, bivšo step-mamo in njenega moža, oba bratca, teto, sestrično, babi in deda, njegovo mami, očeta, njegovo prijateljico, teto, strica in dedka. Bilo je prvič, da so bili zbrani vsi na kupu, ločitvam navkljub, nekateri se niso videli leta, in imeli smo se super. Strica, v katerega stanovanju smo takrat v Ljubljani živeli, in kjer smo praznovali, zdaj nekaj mesecev ni več in žal mi je, da ga Hufnej ne bo poznal. Tolaži me, da ga bo videl na gasilski sliki za njegov prvi rojstni dan in slišal bo lahko, kakše čudovite pogovore smo imeli. Torto sem malemu takrat naredila sama. Zdaj bo pikec vsak čas star dve leti. Prvič bo povedal, kakšno torto si želi, in prvič jo bova delala skupaj. Začenja se novo obdobje tortanja.