Tale tortica je nastala, ker sem tako navdušena nad vsem, kar se da narediti iz italijanske meringe. Zadeva se namreč lepo zamrzne in odtajana popolnoma nič ne spremeni strukturnih lastnosti. Tako zdaj po novem ne shranjujem več beljakov v zamrzovalnik, ampak naredimo meringo, jo dam v posodice in stehtam, na pokrovček napišem, koliko gramov je v eni posodici, potem pa zadeva roma v hladilnik. In če me potem prime želja po jagodnem mousseu, ki bi ga najraje jedla v obliki torte, je to vprašanje minut.

Tako sem zadnjič dve celi jajci s sladkorjem penasto stepla, potem pa dodala malo moke, vse skupaj zgibala, vlila v pomokan pekač in pekla na 160 stopinj 10 minut. Oblat sem potem najprej odstranila iz pekača, da se je hitro ohladil, vmes pa zavrela sladko smetano (200 g) in z njo prelila temno čokolado (prav tako 200 g). Pustila sem, da je stalo nekaj minut, potem pa gladko razmešala. Ja, naredila sem ganache. 🙂 Ko se je oblat ohladil, sem ga postavila na pladenj, okoli pladnja sem dala obod za torte in vlila čez oblat čokoladni ganache. Čez to sem dala jagodni mousse, v katerem je bilo več jagod, kot v receptu, ki sem ga uporabila za Hufnejevo rojstnodnevno torto. Točnih mer se ne spomnim, se pa spomnim, da sem pomislila, da bo 15 gramov želatine premalo. In jih je res bilo. Krema se je, ko sem torto naslednji dan razrezala, komaj držala skupaj, v bistvu je bolj spominjala na kakšno jagodno zmrzlino. Okus je bil sicer fantastičen. Naslednjič bom tako, če bom vmešavala manj sladke smetane (200 g sladke smetane namesto 500) in več jagod, zmiksane jagode stehtala, potem pa glede na to težo dodala primerno količino želatine po navodilih z vrečke.

Druga tortica, ki je prav tako odraz navdušenja nad meringo, pa je bila naslovna. Testo sem uporabila vanilijevo-limonin, prav tisti, kot za Olafov spodnji del trupa, to je zdaj moj novi go-to recept za tortni biskvit za sadne torte, ohlajenega sem prerezala, naredila sem vanilijev sladkorni sirup za namakanje, pri čemer sem polovico tekočine nadomestila s sveže iztisnjenim pomarančnim in limoninim sokom, tri pomaranče sem olupila z nožem in izrezala ven krhlje, tako da ni bilo nobenega sledu o lupinici, 750 g banan sem zmiksala skupaj s 100 g sladkorja, 12 g želatine sem zalila z dvema žlicama vode, nabreklo želatino pa po 10 minutah mikrovalizirala 20 sekund, da se je stopila, in jo vmešala v bananino mešanico. Na koncu sem vmešala še 500 g stepene sladke smetane. Potem sem torto sestavila tako, da sem oblat postavila na pladenj, okoli oblata pa sem postavila obod za torte, samo da se obod ni tesno prilegal oblatu, ampak je stal kak cm stran od njegovega roba. Oblat vanilijevo-limoninega testa sem namočila s sirupom, prekrila z bananinim moussom, in to vse čez rob, razporedila po njem koščke pomaranče brez lupine, vse skupaj spet prekrila z oblatom in ponovila vajo še enkrat. Tako nadevano torto sem postavila v hladilnik, potem sem pa stopila čokolado skupaj z maslom in sladko smetano in čokoladno glazuro prelila čez torto v obodu. Počivala je tako  4 ure, potem smo je štirje odrasli in dva dvoletnika pol pojedli, naslednjega dne, ko se okusi prepojili, je bila pa seveda še boljša.

Tojto, ena improbeležka, dve torti. Ko spet ujamem ritem, pa pride še kaka polnokrvna objava. 😉