Huferka

To je recept, ki ga Nejc zna na pamet, ker je bil prvi recept, za katerega je šel kupit sestavine, ko sva začela hoditi. In od takrat tudi ve, kako prepoznati zrel avokado. In po sestavine je šel nedolgo po tem, ko sva se peljala na prvi skupni izlet, v Škocjanske jame. In sva imela piknik na pečini. In sem pripravila toliko hrane, da smo jo z mami in sestro jedle še ves teden. In ena od stvari, ki sem jo pripravila in ki sploh ni prišla do pečine, je bil tale recept. Takrat v avtu ga je Nejc jedel prvič. To je recept, ki ga kar naprej talam okoli. Je recept, ki ga delam praktično vsak vikend, ker se je vanj zaljubil Nejčev iDedek. In ko on ni z nama na vikendu, ga vseeno naredim, ker pride pa kdo na obisk in je fino, ko sediš zunaj pred zidanico, se pogovarjaš in pomakaš tortilja čipse in korenček v humus (še en tak recept, ki ga naredim skoraj vsak teden) ali v gvakamole. In to je tudi recept, za katerega vsakič znova z Nejcem misliva, da je že na blogu, pa se izkaže, da ni. Ker sem ga že tolikokrat poslikala. Ali pa se mi vsaj zdi, da sem ga. Ker je neprestano na sporedu. In zdaj je res skrajni čas, da ga objavim.

Od izvirnega recepta, ki sem si ga od nekje prepisala pred leti, so odpadle tri sestavine. Pa jih nihče ne pogreša. Spremenila se je tudi količina limoninega soka. Ostalo je ostalo isto. Kje sem dobila recept, žal ne vem, videti pa je v mojem razpadajočem in popacanem zvezku takole:

Lahko prebereš, katere tri sestavine sem opustila?

Recept je res preprost, vse samo flikneš v multipraktik in zmiksaš. Kot se je izkazalo letos na morju, na čudovitih 4 dneh oddiha s frendi, lahko tudi nimaš multipraktika, potem pač z vilico speštaš avokado, ostale sestavine pa nasekljaš karseda drobno. In če nimaš terilnika, je lahko tudi kamen dober. Ali pa prazna steklenica, ki jo uporabiš kot valjar. Edina stvar, na katero je treba biti pri gvakamoleju pozoren, je, da je avokado lepo zrel.

Kako prepoznati zrel avokado?

Če je avokado, ko ga potipaš v trgovini, trd ko kamen, potem ni zrel. Če pritisneš prst ob lupino avokada in se ta malo vda, za nekaj milimetrov, potem je zadeva ravno prava. Če ti prst praktično ostane notri, je velika verjetnost, da je prezrel, kar pomeni, da je rjav, ko ga odpreš … in nedober. Če se ti z gvakamolejem ne mudi, lahko mirno kupiš trd avokado in ga doma pustiš na pultu, za družbo pa mu daš jabolko. Jabolko je en tak mali manipulator med sadjem, če hočeš, da avokado ali kiviji dozorijo prej, kot se njim zdi prav, samo pošlješ eno jabolko k njim, pa jih hitro prepriča, da je čas za zorenje. In če hočeš, da se zgosti marmelada iz jagod ali kakšnega drugega sadja brez pektina, se jabolko v obliki jabolčnega pektina, ki ga ni težko narediti doma, rade volje vmeša. Da ne omenjam zgoščevanja raznih mesnih ali priložnih omak.

Kako priti do avokadovega mesa?

In še ena stvar je, ki jo je dobro vedeti pri avokadu. Do njegovega mesa najlažje prideš tako, da avokado najprej prerežeš napol. Pri tem greš okoli za debeeel oreh velike peške v sredini avokada. To potem najlažje dobiš ven tako, da vzameš polovico avokada s peško v mesu v eno roko (če si desničar v levico, sicer pa obratno) in z velikim nožem usekaš naravnost po peški. Ko se rezilo noža zarije v peško, pa nož samo zasukaš v eno smer in ga dvigneš in peška je zunaj. Izipizi. Gvakamole zelooo hitro oksidira, ker nočemo jesti rjave omake, ampak lepo zeleno, je zato dobro, da ga čimprej po odprtju pokapaš z limoninim sokom. Aja, in enkrat, ko je peška odstranjena, samo vzameš navadno jedilno žlico in meso izdolbeš ven. Pa ne pozabi popraskati mesa tik pod lupino avokada, tisti je najbolj zelen.

Gvakamole

čas priprave: 7 minut (sploh, če nekdo drug tolče koriander, medtem ko ti počneš vse ostalo)

zadošča za: 4 ljudi, 2 do 3 vrečke tortilja čipsa in 1 uro

zahtevnost: nadnadenostavo

Sestavine:

• 1 zrel avokado
• 2 žlici kisle smetane
• sok pol limone (včasih tudi cele limone, kot velijo brbončice)
• 1 srednje velika čebula
• 1 srednje velik paradižnik
• 1 jedilna žlica koriandra
• ščep soli
• ščep [ali kakih 7 potolkov po riti stekleničke z začimbami] kajenskega popra

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Ožemi sok pol limone.
• Avokado prereži na pol, odstrani peško, ga pokapaj z limonimi sokom in z žlico izdolbi meso.
• Koriander v terilniku zdrobi v prah … ali čimboljši približek prahu. Ja, da se kupiti tudi že zdrobljen koriander, ampak ni isto. Preizkušeno. Tako da, work those muscles!
• V multipraktik daj avokado, sok limone, koriander, čebulo, paradižnik, sol, kajenski poper, čili in kislo smetano in vse dobro zmiksaj.
• Gvakamole lahko ješ takoj, če bo šel pa v hladilnik (zdrži kake tri dni), ga pa le dobro pokrij s folijo. Dober tek!

Gvakamole gre fino s tortiljami, v mehkopalačinkasti ali trdočipsasti obliki, sploh ni važno. Pri prvi varianti je potem fino, če je zraven še kak riban sir, na trakove narezana solata, čebula, paradižnik, koruza, čili z mesom/koščki purana v marinadi/popečena zelenjava, kisla smetana, pri drugi pa zadeva ponosno in samostojno služi kot pomaka. Omaka, v katero se pomaka. Kot je to razloženo v Pleteršniku. Skoraj.

P. S.: Če se kdo čudi, kako da so fotke zadnjih nekaj receptov slabše, je to zato, ker so bile zadeve narejene na Dolenjskem, v kuhinji, kjer ni veliko svetlobe, vsaj ne dovolj za dobre fotke. In ker sem jih delala z ajfounom in zmotno mislila, da tapk na sliko pomeni makro, ne izostritev, tako da nisem ostrila slik med fotkanjem, je zadeva izpadla še huje. Tisti naravni blond pramen, skrit nekje zadaj, vsake toliko časa useka ven.

Ja, spet marelice. Kot sem napisala že prejšnjič, so bile marelice namenjene za marmelado, do katere pa kar nekako niso prišle. Jih je pa nekaj prišlo v te marelične žepke, ki smo jih še vroče pojedli Nejc, njegov dedek, sosed, soseda in jaz. Ne povem, kdo je pojedel dva.

Odkar imam tale blog, se vedno trudim tehtati sestavine. Tudi če stvari ne pridejo do objave, pa naslednjič veliko lažje potvikam recept, da pridem do verzije, ki mi je všeč. Čeprav, skromno, vem, se mi zdi, da sem pri teh mareličnih žepkih idealno razmerje našla že v prvo.

Žepki takoj iz pečice so hrustljavi in meni je bil zelo všeč kontrast med kislim vroče marelične polovice in sladkim kokosovo-medeno-maslenega nadeva pod njo. In narejeni so res hitro. iDedek je rekel, da ne bo nič imel proti, če jih naredim še kdaj.

Marelični žepki s kokosovim nadevom

čas priprave: 10 minut dela, 15 minut peke

zadošča za: 6 porcij

zahtevnost: nadenostavno

Sestavine:

• 1 rola že razvaljanega listnatega testa
• 65 g masla
• 30 g medu
• 80 g kokosove moke
• 3 lepe, čvrste marelice

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Pečico ogrej na 180 stopinj C.
• Razvaljano listnato testo prereži podolgem in trikrat počez, da dobimo 6 pravokotnikov (kvadratov, če rata ). Preostanek pa prereži še dvakrat, da dobiš 6 centimeter širokih trakov.
• Maslo daj v posodo, ga raztopi, raztopljenemu maslu dodaj med in kokosovo moko in dobro premešaj, da dobiš gosto zmes.
• Marelice razpolovi in razkoščiči.
• Na testeni pravokotnik na sredo daj za jedilno žlico medeno-masleno-kokosovega nadeva, čezenj postavi polovičko marelice in žepek zapri tako, da nasprotna vogala pravokotnika prepogni čez marelico. Vogala preostalega listnatega testa pa zavihaj navznoter.
• Iz listnatega traku naredi prestico in jo postavi na vrh testa, pod katerim je marelica. (Seveda ni nujno, ampak zakaj bi stran metali testo, če lahko z njim zadevi malo okrasimo.)
• Tako naredi z vsemi šestimi kvadratki in polovičkami marelic, žepke postavi na s peki papirjem obložen pekač in jih peci v pečici na 180 stopinjah 15 minut, da je testo zlatorjavo zapečeno.
• Pojej še tople. Za te garantiram, da so odlični, netoplih še nisem poskusila.

Dva tedna nazaj sva bila na “počitnicah”. Če s sabo prineseš računalo, ker je treba delati, se vmes po sili razmer igraš gospodinjo in še špricaš trto in zbijaš skupaj kompostnik in updejtaš ribnik, ker ti fizično delo nudi vsaj malo sprostitve, potem se zelo počitniško pač ne moreš počutiti. Ko sem v ponedeljek po “počitnicah” doma morala samo slovariti in prevajati, sem imela občutek, da sem na dopustu! Ampak smo si pa trikrat popoldne vzeli čas in šli za dve uri pretegnit krake v Šmarješke toplice. Moja želja po domačem bazenu je spet priplavala na površje. Ok, slaba.

Ko sem bila še tri-, štiriletni picelj, smo vikende dosti preživeli na Golniku, kjer sta deda in babi gradila hišo, v kateri danes živita. Tam se je kopalo in zabijalo in kuhalo in jedlo, čeprav se jaz najbolj živo spomnim glinene zemlje, ki jo je bilo tako fino pacati med rokami. Ko je luknja za temelje rasla, je rasla tudi želja in prepričanje, da hiše v resnici ne rabimo, rabimo pa en dober bazen. In sem vsake toliko izrazila željo, da nehajo graditi in zadevo raje napolnijo z vodo, da se bomo lahko kopali. No, ko se je enkrat fino uscalo, da smo se morali zateči v barako, v kateri je bilo spravljeno orodje ipd., sem hitro spremenila mnenje. Kdaj bomo že mel hišo iz opek, ne pa sam te hiše iz palc!

In bazen in poletje in Golnik so v mojem spominu tesno prepleteni z marelicami. Babi naredi nadmočno marelično marmelado (ki gre rada v marelično rolado, da ne omenjam njenih orehovih rogljičkov, ampak tole zdaj ni poanta tega zapisa, tako da bom nehala pisati med oklepaje in raje nadaljevala zgodbo za njimi) in ko smo se pred dobrim tednom vračali s prvega plavanja in je teta ob cesti prodajala domače marelice in maline in še kaj drugega, ampak jaz sem imela oči samo za to dvoje, sem seveda morala kupiti marelice (in maline), da bom naredila marelično marmelado. Iz marmelade potem ni bilo nič, ker se je vrečka z marelicami čudežno tanjšala (da o malinah niti ne govorimo!), sem pa potem naredila cobbler/razstavljenko. Zato, ker je hitro pripravljen, zato, ker me želja po cobblerju drži, odkar je o njem naredil oddajo Alton Brown v Good eats¹, zato, ker najprej pripraviš sladico, jo flikneš v pečico in do takrat, ko je kosilo končano in pojedeno, je zadeva pripravljena. Idealka, vam rečem.

Cobblerji so take razstavljene pite. Namesto da bi se človek mučil z valjanjem krhkega testa, spodaj postavi sadje, na vrh pa testo nadrobi. Razstavljenka je odlična s svežim sadjem. Navadno se jo je toplo, profitira pa tudi od kake kepice sladoleda. Morda bi kdo rekel, da tople sladice ne sodijo v poletje. Naj ta nekdo pogleda skozi okno, vreme je idealno za toplo pito iz svežih marelic, ki jih je trenutno na pretek.

Spodnji recept je bil zame celo odkritje zaradi rabe pecilnega praška v krhkem testu. Sama obožujem krhko testo v pitah, ker mi je všeč piškotna hrustljavost v kontrastu z mehko filo, ampak Nejčev dedek pri 88-ih težko jé krhko testo, ker mu je pretrdo. In malo pecilnega praška v tem testu omogoči krhko, zračno testo, ki je po okusu še vedno piškotno in nudi neko posebno mehko hrustanje. Sem si že naredila mentalni zaznamek , da moram pri naslednji sirovi torti uporabiti tako krhko testo s pecilnim praškom, da vidim, kako se obnese, ko ni na vrhu ampak na dnu.

Marelična razstavljenka (ali marelični cobbler) (maalo prirejeno po temle božanskem receptu)

čas priprave: 20 minut dela, 30–35 minut peke

zadošča za: 6 sladkotnikov

zahtevnost: izi pizi

Sestavine:

za filo:

• 150 g sladkorja
• 1 žlica škroba
• 1/4 žličke mletega cimeta
• 1/8 žličke mletih klinčkov
• 250 ml vode
• 15 svežih marelic
• 25 g masla

za testo:

• 110 g moke
• 1 žlica sladkorja
• 1 1/2 žlička pecilnega praška (kakšna tretjina vrečke)
• 1/2 žličke soli
• 50 g masla
• 120 ml sladke smetane

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Pečico ogrej na 200 stopinj C.
• Marelice prepolovi in razkoščiči.
• V posodo daj sladkor, škrob, cimet, klinčke in vodo, dobro premešaj in zavri.
• Ko sladkorni sirup zavre, ga mešaj eno minuto, potem znižaj vročino in sirupu dodaj polovičke marelic in maslo.
• Vse skupaj naj počasi vre kakšne tri minute, toliko, da so marelice ogrete čez in čez.
• V multipraktiku zmiksaj moko, sladkor, pecilni praške, sol in maslo, da dobiš tako peščeno strukturo.
• Dodaj mleko in zmiksaj le toliko, da se testo sprime skupaj v večje kose testa, ampak ne v kepo (torej miksaš samo kakšno sekundico ali dve).
• Sirup z marelicami vlij v ognjevarno posodo in vanj nadrobi krhko testo.
• Peči v pečici na 200 stopinjah 30 do 35 minut, toliko, da se testo zgoraj lepo rjavo zapeče (in da zobotrebec, ki ga zapičiš v testo, pride ven čist).

Dober tek!

1. Oddaja je malček trapasta, ampak informacije v njej so neprecenljive. [↩]

Rumov lonec se navadno začne delati spomladi in se ga potem polni sproti, ko zorijo prve jagode, pa potem češnje, borovnice ipd. V resnici gre lahko v rumov lonec vsako narezano spomladansko/poletno sadje, ne samo jagodičevje, tudi breskve, marelice, nekateri delajo rumov lonec kar precej v jesen in vanj mesec za mesecm vlagajo sezonsko sadje, pa tudi ananas, ki ga itak dobimo kadarkoli, tako da sploh ne vem, v katero sezono sodi. Ko sem pred nekaj leti, ko sva se z Nejcem preselila v Šiško, prvič delala rumov lonec, ker sem pač dobila lonec, nisem točno vedela, kaj početi z njim. Recepti na spletu so bili zelo nenatančni. Saj ne, da bo moj kaj drugačen. Nenatančni so bili namreč z razlogom, rumov lonec res dovoljuje veliko prostora za improvizacijo, od vrst sadja, ki jih uporabiš, do stopnje sladkosti, ki jo želiš doseči. Bo pa pospremljen s slikami, kar bo morda komu, ki se ga loteva prvič, pomagalo.

Rumov lonec, za tiste, ki ga ne poznate, je taka sangrija, le da se dela z rumom. In da je treba nanjo čakati pol leta, da se spaca. Roko na srce, s sangrijo jo v resnici druži samo namakanje sadja v alkoholu, okus je nekaj čisto drugega. Namesto recepta je tule nekaj napotkov, kako narediti rumov lonec:

• Rumov lonec narediš tako, da v (glinen, ni pa nujno) lonec, ki ne prepušča svetlobe in je opremljem s pokrovom, daš plast sadja, na katero posuješ plast sladkorja, na koncu pa vse preliješ z rumom.
• Sadje lahko tako naložiš v enem šusu, čeprav se rumov lonec navadno tudi dela počasi: ko so jagode, daš jagode, ko pridejo borovnice, daš borovnice.
• V standardni lonec, kakršnega vidite tudi na mojih slikah, pride kakšna kila do dve sladkorja in liter do dva ruma. Ja, vem, zelo nenatančno, v resnici je odvisno od tega, kakšno sadje daš notri in kako se ti roka vsuje. Jaz pazim, ko sladkor potresem čez sadje, da je sadje popolnoma prekrito. In ko potem nalijem rum, pazim, da se vlaga priplazi čez ves sladkor. Zdaj je pa odvisno od tega, koliko prostora je med sadjem, ko ga posuješ s sladkorjem, koliko sladkorja & ruma potem rabiš.
• Dobro je, da uporabljaš rum s 75 % alkohola, če ne drugega, vsaj do polovice višine posode, potem pa lahko daš tudi navadni rum s pol toliko alkohola. Če daš 75 %, se ti ne bo zgodilo, da bi se rumov lonec do konca leta, ko pride decembrsko-novoletni čas, v katerem se rumov lonec slovesno otvori, pokvaril, da bi torej sadje zavrelo, kar se bojda¹ lahko zgodi, če alkohol ni dovolj močan na začetku.
• Prvi teden, ko delaš rumov lonec (če ga delaš v enem šusu), oz. na vsake nekaj dni, če sadje dodajaš na kakšna dva tedna, je dobro, da rumov lonec premešaš: sladkor se namreč usede na tla in ga je treba spodbuditi, da se lepo topi.
• Pri višnjah in češnjah odstranjevanje pešk ni nujno (jaz jih vedno pustim).
• Sadje, kot so borovnice, male jagode, višnje, češnje daš notri v celoti, drugo sadje, kot so marelice, ananas ipd. po potrebi razkoščičiš (ananasa pak ni treba, razen če te zelooo motijo tiste rjave peškice pod lupino ) in narežeš na koščke velikosti češenj.
• Pri meni rumov lonec vse leto stoji na pultu, dobrega pol leta se pacajo stvari v njem, potem ga slabšo polovico (akhem, četrtino ) leta jemo/pijemo. V kozarcu z žličko. Brez vanilijevega sladoleda ali z njim.
• Nekateri rumov lonec postavljajo na sonce, drugi trdijo, da ga je treba postaviti na hladno. Jaz bi rekla, da je važno samo, da ima dovolj sladkorja in ruma, pa bo vse bp.

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

V mojem rumovem loncu so letos, ker me je tako pač pičilo, borovnice, jagode, češnje in domače višnje. In ko ga odprem, iz njega buškne tak nemogoče božanski vonj po jagodah.

Rumov lonec je končan po dobrega pol leta, pri nama ga druž(i)n(sk)o odpremo za novo leto. Do takrat se raven alkohola zelooo zniža (sadje spusti sok, alkohol počasi izpareva), vse skupaj se fino prepaca in diši in zaradi takorekoč svežega sadja spominja na pomlad, hkrati pa zaradi toplote, ki jo požene po telesu, uteleša najboljše cimetove občutke skodelice vročega čaja ali kuhanega vina, ki ga stiskaš v premraženih rokah, ko zunaj tiho pada sneg.

1. Na srečo sem prebrala nekaj grozljivih zgodb, kjer se je ljudem to zgodilo, pa sem vedno pridno uporabljala dvojni rum. [↩]

Ni ga čez domači sladoled.

To vam lahko potrdita moja mami in sestra. Enkrat predlani sva z Nejcem nekam šla za en teden, morda je bilo morje poleti, morda je bil London jeseni, ne spomnim se. Česar se spomnim, je to, da sem v hladilniku imela nekaj vrst domačega sladoleda. Ker je domači sladoled zakon.

Dolgo sem sanjarila o svojem strojčku za sladoled. Ampak se jih pri nas še ni dalo kupiti po nizki ceni, ki bi upravičila enonamenskost novega kuhinjskega aparata (ja, brala sem članke o različnih vrstah strojčkov, brskala po amazonu in ebayju, prepričana, da potrebujem najmanj polprofesionalno mašino, če hočem dobiti kaj dobrega ven, ampak ne bi zdaj o tem ). Potem je Nejčev stric pospravljal klet in našel dvajset let star strojček za sladoled, tak, na roke, ki so ga uporabili enkrat in nikoli več. In mi ga dal. In odprla so se mi vrata v svet sladoledov. In potem je prišlo novo leto 2010 in Tuš v Kranju, kjer sva se po naključju znašla, je prodajal električne strojčke za 25 evrov¹. In mi je Nejc enega kupil za dedka mraza. In potem mi nizka cena ni dala miru in sva se naslednji dan vrnila v Tuš, kjer sem kupila še dva strojčka, enega zase in enega za Aljo, za dedka mraza. In potem tisto leto na morju nisva imela s seboj le strojčka na roke, ampak tudi tega na elektriko. In sva v tistem tednu zredila najina soprikoličarja, ampak to je že druga zgodba in v resnici nimate dokazov, da je bil tega kriv vsak dan nov sladoled.

Ko sva bila torej enkrat poleti, ali pa je bilo jeseni, zdoma, sta mami in Alja imeli ključe najinega stanovanja, da sta skrbeli za rože in pošto. In ko sva prišla domov, sta bili v skrinji dve banjici sladoleda. Mojega domačega sladoleda pa nobenega več. Od takrat naprej pravita, da sem ju pokvarila za kupljene sladolede … ups.

Glede na to, da bo to moja prva sladoledna objava, se mi je zdelo edino pošteno, da začnem s sladoledno klasiko. Morda sicer niste za vanilijeve sladolede. Nič hudega. Jaz tudi nisem bila. Dokler nisem jedla tega. Recept je zakrivil David Lebovitz in to je bila dovoljšnja popotnica, da sem se ga lotila. In sem zelo vesela, da sem se ga.

Obstajata dve vrsti sladoledov. (No, v resnici tri, ampak mlečni brez jajc in kuhanja se meni zdijo prazni. Torej dve vrsti. ) Mlečni, ki temeljijo na jajčni kremni, in sadni, pri katerih gre načeloma za mešanico sadja, vode, sladkorja in kakšnega likerja. Sorbeti torej. Vanilijev sladoled sodi k prvim. In za vse take sladolede velja osnovni postopek kuhanja jajčne kreme, hlajenja in mešanja, kot je opisan spodaj. Če vas torej zanima, kakšno vlogo imata pri sladoledih temperiranje rumenjakov in alkohol, le berite dalje.

Vanilijev sladoled (po receptu Davida Lebovitza iz knjige The Perfect Scoop)

Sestavine:

• 250 ml mleka
• ščep soli
• 150 g sladkorja
• 1 strok vanilije
• 500 ml sladke smetane
• 5 rumenjakov
• 1 žlica vanilijevega ekstrakta ali vodke

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Mleko, sol in sladkor pogrej na ognju toliko, da začne ob robovih rahlo vreti in se s površine kadi. Odstavi z ognja.
• Vanilijo prereži na pol, postrgaj semena, semena vanilije in postrgani polovički stroka pa dodaj toplemu mleku s sladkorjem.
• Pokrij s pokrovom in pusti stati vsaj eno uro, da se mleko prepoji z vanilijo.
• V večjo posodo vlij mrzlo vodo in posodo postavi v zamrzovalnik. Ledeno mrzla voda bo prišla prav pozneje, ko bomo temperaturo jajčne kreme na hitro hoteli znižati, da se jajca ne bodo kuhala naprej.
• V drugo posodo zlijemo sladko smetano in nad posodo postavimo gosto cedilo.
• Mlečno mešanico z vanilijo ponovno segrej skoraj do vrenja.
• Medtem v drugi posodi zmešaj rumenjake. Med neprestanim mešanjem v tankem curku rumenjakom dodajaj vroče mleko. Temu se reče temperiranje rumenjakov. Rumenjakom hočemo dvigniti temperaturo na temperaturo vročega mleka, ampak če bi mleko dodali naenkrat, bi dobili zmes vročega mleka in koščkov trdo kuhanega rumenjaka. Zato z neprestanim mešanjem in počaaaasnim dolivanjem vročega mleka (ni treba, da mleko dolivate v stalnem curku, če vas je strah, da ga boste naenkrat dolili preveč) temperaturo rumenjakov počasi višamo in jih tako prelisičimo, da se ne skuhajo.
• Ko smo dolili vse mleko v rumenjake, mlečno-rumenjakovo mešanico zlijemo nazaj v posodo, v kateri smo greli mleko, in jo na nizkem ognju med neprestanim mešanjem kuhamo, dokler se ne zgosti. Mešanica je dovolj gosta, ko pokrije hrbet kuhalnice in se, ko po plasti mešanice na kuhalnici potegnemo s prstom, ne združi nazaj ampak na kuhalnici ostane črta, kot prikazuje slika zgoraj. To traja približno 10 minut.
• Ko je mešanica ravno prav zgoščena, jo takoj odstavimo z ognja in skozi cedilo precedimo v posodo s sladko smetano.
• Iz zamrzovalnika vzamemo posodo z vodo, ki je zdaj že lepo ledena, in posodo z vanilijevo mešanico hitro postavimo vanjo. Med mešanjem poskrbimo, da se krema čim hitreje začne ohlajati. Če kreme ne bi hitro ohladili, bi se kuhala še naprej, česar pa nočemo, ker pri sladoledu načeloma nočemo okusa po kuhanem jajčnem rumenjaku.
• Kremo mešamo, da se ohladi, odstranimo polovički strokov vanilije², in žlico vanilijevega ekstrakta ali vodke, mešanico pa damo vsaj za 4 ure v hladilnik. Najbolje je, če jo damo tja kar čez noč. Alkohol (v zelo malih količinah) je pomemben v sladoledih, preprečuje namreč, da bi sladoledi, ko zamrznejo, postali trdi kot skala, saj alkohol ne zamrzne pri temperaturah zamrzovalnika. Če ga dodamo preveč, se torej lahko celo zgodi, da sploh ne zamrzne, zato ga je treba dodajati previdno. Tri jedilne žlice so menda največ, kolikor lahko prenese takšna količina kreme.
• Če imaš strojček za sladoled: ko je vanilijeva krema dodobra ohlajena, jo, po navodilih proizvajalca strojčka za sladoled, damo v strojček in čez dvajset minut že imamo mehak sladoled, ki ga lahko pojemo takoj, lahko pa ga damo v zamrzovalnik, da “dozori”. Meni se ne zdi, da je kakšna razlika v okusu ravno namešanega sladoleda in tistega, ki je zorel v zamrzovalniku, tako da ga navadno kar takoj postrežem. V strojčku navadno traja 20 do 30 minut, da iz ohlajene kreme nastane sladoled (tega bo po volumnu za kako tretjino več, mere za recept ustrezajo 1-litrskim strojčkom za sladoled), tako da pred začetkom kosila lahko kremo vliješ v strojček in po koncu imaš sladoled.
• Če nimaš strojčka: kremo postaviš v zamrzovalnik, potem pa jo na 5 minut jemlješ ven in dobro premiksaš z ročnim mikserjem. Zakaj? Tako počneš tisto, kar sicer delajo lopatice strojčka za sladoled: skrbijo, da so ledeni kristali, ki nastanejo pri zamrzovanju, majhni (razbijajo jih torej na manjše), in v mešanico vnašajo nekoliko zraka, vse to pa zato, da je sladoled potem lepo žametno (zaradi rumenjakov) gladek (zaradi tega postopka razbijanja kristalov). Postopek ponavljamo vsakih 5 minut, dokler ne dobimo mehke sladoledne strukture (krema bo zaradi dodanega zraka narasla za pb. tretjino).

1. Zadnjič sem nekje zasledila, da so jih imeli v Hoferju za 15 evrov. [↩]
2. Polovički operemo in osušimo, potem pa postavimo v posodo s sladkorjem, da dobimo vanilijev sladkor, ali v stekleničko z vodko, da čez dva meseca dobimo vanilijev ekstrakt … no, ne škodi, če v to isto stekleničko dodajamo več takih izpraznjenih strokov vanilije. [↩]