Mercator me je prebudil iz sna. Ne kot kakšno Trnuljčico, čeprav … trnulje … izziv kuhanja česa iz trnulj bi bil prav zanimiv. Če nič drugega, že zato, ker nimam pojma, kje bi jih dobila. 😉 Ne, bolj kot kakšno blogerko, ki je poleti malo padla iz ritma slikanja in zapisovanja receptov, pa je prišel novi izziv KuhaM in mi dal kriiiiiila.

Prvi izziv v novi sezoni je bil kar najširše zastavljen. “Teden Pomurja, Teden Krasa, Teden doline Soče, izberete enega od treh izzivov in pripravite recept, povezan z eno od pokrajin.” In ker se mi je zdelo, da vem najmanj o recepturah doline Soče, sem si rekla, ok, dajmo to. In guglova pot me je pripeljala do knjižice Jedi iz Zgornjega Posočja. Pregledala sem vse recepte, takoj na začetku odločena, da kobariške štruklje moram pripraviti, ker jih še nikoli *gasp* nisem jedla (glede na to, da je bil naš kolesarski izlet vedno precejšen del ob Soči, mi ni jasno, kako so mi ušli). Potem pa brskam in se mi v oko hakljajo krafi (štruklji z jabolki in tepkami, ki so jih očitno uporabljali še za kaj drugega kot za hranjenje visoko v omarah, ki so imele zadaj en razmajan žebelj), fiete, kruhova juha z dimljeno postrvijo in hrenom, v kateri pa ni dimljene postrvi in hrena, beli kruh s koruzno moko in koruzni kruh z belo moko, skutni namazi s postrvijo in sirn’ca. In sem naredila ožji izbor, ki ste ga prebrali v naslovu. Ker fiete sem naravnost morala poskusiti. In sirn’co takisto. Pa sem šla v nabavo v bližnji večji mercator, kjer so imeli tolminski sir in tolminsko skuto, niso pa imeli postrvi, ne v sveži, ne v zamrznjeni, ne v dušeni obliki, tako da sem šla ponjo k eni črki prej. 😉

Sirn’ca

To je tak mali comfortfood. Prvi dan sem jo naredila (skoraj, nisem vključila drobnih testenin) čisto po receptu, jajca sem ubila v vrelo juho, jih potem “trdo poširana” pobrala ven in zdrobila, preden sem jih vrnila v juho. Ampak kar se je zgodilo, je bilo, da se je stopljeni sir ujel v beljak, tako da je bilo v juhi z rahlim okusom po siru precej žvečljivih koščkov stopljenega sira z beljakom. Poleg tega se mi je zdelo, da juhi ne bi škodilo, ko bi imela malo bolj zaokrožen okus in očut.1 Tako je nastala moja varianta sirn’ce, s katero sva bila zadovoljnejša oba z Nejcem. Jajca sem zanjo skuhala posebej, dodala sem ji luštrek (in naslednjič še šetraj), in za zgostitev žlico koruzne moke, kar se mi je zdel čisto košer dodatek, glede na to, kako pomembno vlogo je očitno imela koruza v receptih jedi iz Zgornjega Posočja.

Sestavine:

• 100 g tolminskega (ali katerega drugega trdega, če je pa star, je pa to čisti bonus) sira
• 1 l vode
• 1 žlička soli
• 1 žlička suhega majarona
• 1 list luštreka
• *1 vejica šetraja (tega sem pozabila vključit, ga bom naslednjič)
• 2 jajci
• 1 žlica koruzne moke
• 2 žlici vode

Postopek:

• Jajci daj v posodico z mrzlo vodo, vse skupaj postavi na ogenj in jajci trdo skuhaj. (Počakaš, da voda zavre, potem  pa še kakih 7, 8 minut, pa so.)
• Sir naribaj, daj ga v posodo skupaj z litrom vode, soljo, majaronom, luštrekom in šetrajem in vse skupaj zavri. Sir se bo najprej začel topiti, potem se bo sprijel skupaj, nazadnje pa se bo ločil v sirast puhek. 
• Takrat v skodelico daš žlico moke, jo gladko razmešaš z dvema (lahko tudi več, nisem merila, je bilo po občutku) žlicama vode in tako razmešano koruzno moko vliješ v vrelo juho in vse skupaj dobro pomešaš. Pustiš vreti še kakšnih 5 minut, da se juha malo zgosti.
• Trdo kuhani jajci olupiš, olupljeni daš na krožnik in pretlačiš z vilico. Tako pretlačena jajca pa dodaš juho. Dosoliš, če je treba, in uživaš.

Čas priprave? 15 do 20 minut od začetka do konca. Vsekakor odličen recept za kakšne stare skorje sira, ki niso več za na kruh, stran se ti jih pa tudi zdi škoda vreči.

Naslednjih sem se lotila fiet (sočasno sem sicer pripravljala tudi testo za kobariške štruklje). In ker v omenjeni knjižici ni nič pisalo, kako zapečene naj bi bile, sama pa jih seveda še nikoli nisem jedla, sem naredila tri variante. Še bolj mehke in zlatniškozlate, nekoliko rjave in čisto zlatozapečene (beri: rjave in karamelizirane in hrustljave). Pojedla sva vse, najbolj so nama bile pa všeč rjavokarameliziranohrustljave. Tako zelo, da sva te vse pojedla. Ko je mali prišel iz vrtca in na mizi zagledal zdaj že mrzle zlatniškozlate fiete, je takoj vprašal, če jih lahko je. In očitno je bila ljubezen na prvi ugriz (ali pa je bil res zelo zelo lačen ;)), ker je najprej povedal “I. ma jad fjete”, potem pa še večkrat “dobjo je”, ko jih je jemal ven iz posode in so prva za drugo za tretjo za četrto izginjale v njegov želodček. Iz navedenih sestavin pride zelooo veliko testa, tako da sem spekla samo polovico fiet, polovica testa pa čaka v hladilniku na reprizo. In še tisto, kar sem spekla, je bilo preveč za tri. Tako da bi rekla, da navedene količine zadoščajo za 8 do 10 kar precej lačnih osebkov. Mali jih je jedel kar same, brez vsega, midva sva jih pa pred tem imela za kosilo skupaj s skutnim namazom s postrvijo. Pri fietah nisem sestavin nič spreminjala, dodala sem edino maslo za roke.

Fiete

Sestavine:

• 400 g koruzne moke
• 5 dl vode
• 150 g bele moke
• 1 jajce
• 1 žlička soli
• olivno olje za cvretje (ali kakšno drugo, jaz sem imela olivca, pa kakšna 2 do 3 deci sem ga žrtvovala)
• maslo ali mast za roke, da se fiete ne prijemajo na dlani, ko jih oblikuješ

Postopek:

• V posodo daj koruzno moko.
• Vodo zavri, z vrelo vodo prelij koruzno moko in vse skupaj dobro premešaj s kuhalnico, da noben del moke ne ostane suh. Ko se vse skupaj malo ohladi (kakih 5 minut počakaš), toliko, da se poparjene moke lahko dotikaš, dodaj belo moko, jajce in sol in vse skupaj dobro pregneti. Dobiš tako lepo kepo testa.
• V posodo daj za tri do štiri prste olja in ga dobro segrej. Olje je ravno prav vroče, ko vidiš, da se premika, ko zacvrči in cvrči, ko vanj daš poskusno fieto, in ko lepo cvrči še naprej. Če se cvrčanje ustavi, je premalo vroče, še malo počakaj. Če se fieta takoj zažge, je pa preveč vroče, v tem primeru odstavi vse skupaj in počakaj, da se olje malo shladi, potem pa daj posodo na majhen ogenj in poskusi znova.
• Testo oblikuj v štiri dolge svaljke, te pa razreži na manjše (za oreh velike) kose, ki jih najprej zvaljaš v kroglice, potem pa jih z dlanjo sploščiš v 2 mm debele kroge, ki jih ocvreš. (Jaz sem jih sproti polagala v olje, največ 6 jih je bilo pri meni lahko naenkrat noter (taka velikost posode, glej slike), ko sem presegla to mero, sem pa cekine, mislim, fiete, začela polagati eno poleg druge na kuhinjsko desko.)
• Fiete ocvreš, jesti se jih da že, ko so zlatniškozlate, nama so najbolj všeč zlatozapečene.
• Ocvrte polagaš v posodo, obloženo s papirnato brisačko. Postrežeš s skutnim namazom s postrvijo in uživaš.

Čas priprave? Samo testo je narejeno zelo hitro, največ 10 minut, traja pa seveda cvrtje, jaz sem jih lahko cvrla največ po 6 naenkrat, tako da je bil ves ta postopek dolg še vsaj 20 minut, če ne celo več.

Skutni namaz z dimljeno postrvijo

Tega sem pripravila kar vmes, medtem ko sem cvrla fiete. Itak se sirno-hrenove kombinacije z ribo vedno odlično obnesejo (kombinacija philadelphia + hren + drobnjak na rezinah surove bučke (ali kruha), čez pa dimljen losos, je npr. ena takih). Namaza je prišlo zelo veliko, ampak ker sva ga dva lakotnika jedla kot glavno jed za kosilo, ga je hitro zmanjkalo.

Sestavine:

• 200 g tolminske skute
• 40 g hrena (kar v obliki že kupljenega ribanega)
• 80 g kisle smetane
• ščep soli
• ščep popra
• 125 g dimljene postrvi

Dodajanje postrvi skutni mešanici.

Postopek:

• Skuto, hren, kislo smetano in poper zmešaj z žlico, v to nadrobi (na dvocentimetrske koščke) dimljeno postrv in vse skupaj še enkrat premešaj. To je to. Ja, je bolj simpl kot pasulj.

Kobariški štruklji

Ok, ok. O. Kej. A se lahko samo nekaj zmenimo. Delanje nekobariških štrukljev je lahko precej zoprno opravilo. Ne toliko, če se greš bližnjično varianto, ampak če greš delat dejansko vlečeno testo. Ker za tisto rabiš čas. Česar mi te dni, mesece, ok, zadnja leta, kronično primanjkuje. In potem pridejo na sceno kobariški štruklji. Ljudje moji, pa to je genialno. Ko sem prebrala sestavine za testo, sem si rekla, uf, vlečeno testo, eh ja, dobro, ampak vseeno bi bilo tole treba poskusit. Potem sem prebrala opis postopka. Bolj berem, bolj se mi privzdiguje obrv, skoraj se mi je že spojila z lasmi, ko sem si rekla, pa dobro, tole je pa veliko bolj enostavno, tole enostavno moram poskusiti. Recept v zgoraj polinkani knjižici je za 40 štrukljev, kar je za nas 3 odločno preveč. Pa sem ga razčetverila. Zdelila s štiri. Al neki. In skuhala na dva načina, v vodi in na pari. Uparjeni so bili lepši, ampak manj mehki. In 11 jih je prišlo ven, ne 10, čeprav 40 deljeno s 4 ni 11. Ampak zaradi tega se ne bomo razburjali. Bom pa naslednjič sestavine za nadev delala bolj po svojem okusu: več orehov, manj drobtin in tudi manj ruma (oz. nič dodatnega ruma v maso, rum naj notri prinesejo le pijane rozine). Pa na čokolado ne bom pozabila.

Sestavine:

Za testo:

• 190 g moke
• 150 g vode
• 15 g olja
• 8 g soli

Za nadev:

• 62 g orehov
• 30 g mleka
• 37 g rozin
• 70 g drobtin
• 70 g sladkorja
• 30 g masla
• nekaj potresov cimeta
• četrt stroka vanilije
• *čokolada v prahu (te nisem dodala, drugič! :))

Postopek:

• V večjo posodo, v kateri boš kuhal štruklje, daj vodo, jo posoli in vse skupaj postavi na ogenj, da voda zavre, potem pa zmanjšaj ogenj, da je krop še kar naprej vrel, samo da ne brbota več. Medtem pa pripravi štruklje:
• Nadev pripraviš takole: rozine namočiš v rum že kak dan prej, da so lepo prepojene.2 Potem zmelješ orehe in na maslu prepražiš drobtine. Vse sestavine dobro premešaš, da dobiš gost nadev, ki ga lahko oblikuješ v kroglico.
• Testo pa takole: 150 g vode zavri in z vrelo vodo popari moko. Vse skupaj dobro premešaj s kuhalnico, ko dobiš razdrobljeno poparjeno moko, pa dodaj olje in sol in s kuhalnico, nato pa z roko, zgneti lep mali hlebček. Prekrij ga s krpo in naj počaka, da pripraviš nadev.
• Če se nadeva lotiš najprej, pa ni treba, da hlebček karkoli čaka, ampak ga lepo razrežeš na 10 enakih kosov, ki jih najprej oblikuješ v kroglice, te pa nato čimbolj na tenko s pomokanim valjarjem razvaljaš v kroge.
• Na sredino kroga postaviš kroglico ali svaljek nadeva, polovičko kroga zapelji na drugo stran, da dobiš polmesec, del, kjer se polkroga stikata, tesno pritisneš, da se zlepita skupaj, potem pa polmesec obrneš, tako da je “naborek” obrnjen navzgor, in s prstom odtisneš luknjo v sredino.
• Štruklje zložiš v vrelo* vodo in naj se kuhajo 10 minut (nisem ziher, da je navodilo, dokler ne priplavajo na površje, v tem primeru v redu, ker so bili pri meni na površju že po eni minuti. ;)) Če jih želiš skuhati v pari, pa nad posodo z vrelo vodo postavi cedilo, v katerega na koščke peki papirja položiš štruklje, vse skupaj pa potem zapreš s pokrovko in pariš 15 minut.
• *Ko sem kuhala štruklje na gornji sliki, nisem upoštevala navodila, da mora biti voda vrela, ampak ne, no, vroča, torej sredi vrenja. Po domače, nič mehurčkov ne sme biti. Ker so mehurčki bili, se to vidi tudi na štrukljih. Za popolnoma gladko površino štrukljev narediš tako: vodo najprej na največjem ognju zavreš na polno, ko na polno vre, pa ogenj zmanjšaš kar se da, in takrat noter daš štruklje. Ti potem sedijo v tej vreli vodi, ki se nič ne premika, in videti je, kot da se nič ne dogaja. Ampak čez 10 (do 15) minut imaš najmehkejše, najodlišnejše štruklje. Glej mojo naslednjo objavo. 😉

Čas priprave? Od začetka do konca 30 minut. Ja, 30 minut za vse skupaj. Nič čakanja, da si testo spočije od vsega hudega, preden ga lahko začneš vleči. Kaj to, nič vlečenja! Sploh. Zakon recept, h kateremu se bom še vračala, z orehovimi, lešnikovimi, čokoladnimi, pa tudi kakšnimi skutno-pestovimi ali nasploh bolj slanimi nadevi. Kobaričanke očitno tudi niso imele dosti časa, pa so našle hitre recepte in fine bližnjice. Hvala, mercator, za tale izziv, bilo je poučno! 😀