Ne, nisem še naredila vinovega džema. Čeprav tole sploh ni slaba ideja. Ob trgatvi par jagod posmukam (grozdnih, ne takih, kot krasijo tole pavlovo zgoraj), jim dodam sladkor in vino prejšnjega leta, pa bomo videli, kaj bo nastalo. Uuu, ali pa vzamem jagode rdečega grozdja iz soda po petih dneh pacanja pa iz tistega skuham džem. Če bo dobro, objavim. 🙂

Tale objava lepima slikama navkljub ne bo imela recepta. Razen, če štejejo recepti za dobro življenje. See what i did there? 😉 In dobro vino in dobra glasba najbrž kar sodita sem. Prejšnji teden dobim na bložni (blogovski?) mejl vabilo na razvajanje brbončič in predstavitev mednarodnega festivala vina in jazza. Mislim, z Nejcem imava vinograd, ki nama je bil zaupan pred tremi leti, in ljubim jazz. Bila je ljubezen na prvi sluh, ko me je fotr prvič peljal na ljubljanski jazz festival. Potem je bilo še neko drugo življenje, ko sem se z džezerjem prevažala v avtu s koncerta na koncert, stlačena med inštrumente in feršterkerijo, kot da še nikoli nisem slišala za varnostni pas. Vino in jazz. Seveda sem rekla ja. In si vmes še izgovorila, da je šel z mano tudi praata, prav tisti, ki nama je zaupal vinograd, in prav tisti, ki me je zadnja leta večkrat peljal na razvajanje brbončic.

Njoki s puranom in jurčki, ki so nam jih postregli po predstavitvi festivala.

In tako sem izvedela, da bo 9. 5. v Križankah mednarodni festival vina (in jazza). In jazza v oklepaju, ker naj bi bili glasbeniki glavnino festivala kulisa v živo, džem sešn glede na dogajanje, pa to, zvečer pa bi se zadeva obrnila, ko bi ob koncertu vino postalo kulisa. Zadeva naj bi bila zastavljena kot neka vinska vas, na kateri bi se glasba in vino, glasbeniki in vinarji, mešali skupaj. Manj togo, kot so sicer vinski festivali, s priložnostjo, da obiskovalci vinarjem zastavijo enološka vprašanja. Pobudnica festivala pri nas, simpatična Sabina Čakš, je s takim žarom govorila o ideji, kako se bodo predstavili manjši, kvalitetni vinarji iz vse bivše Juge, da sem si prav predstavljala eno tako galsko vas, kjer vinarji z zajemalko zajemajo iz kotla in dajejo čudežni napoj v vrsto postavljeni množici s steklenimi kozarci v rokah — ker vino se ne pije iz plastike, tako da bodo na tem festivalu dejansko stekleni kozarci –, med njimi pa se mešajo milozvočni, prosim lepo!, trubaduriksi. Me prav zanima, kako bo vse skupaj izpadlo, ampak če sta vino in hrana, ki so nam ju postregli na predstavitvi, kakršen koli pokazatelj, bo tole hedonizem prve vrste.1) Aja, na festivalu bo tudi bojda vrhunska hrana. Za vstopnico, ki stane 20 (če kupiš pri njih, kontakt je na spletni strani) ali 25 (če kupiš pri eventimu) evrov, bo glasbena kulisa in zvečer koncert pa vsaj/več kot/točno (tole se mi je zdelo, da se še niso čisto zmenili) deset vzorcev vina, vsak nadaljnji deci pa naj bi bil kak evro, hrana pa od 3 do 5. Pa del izkupička od prodaje kart namenjajo projektu Podari malico. O tem, kdo vse bo nastopal, se predstavljal in o drugih akcijah (mini z vini in jaz pijem vino — odgovorno) bo gotovo kak članek v kakšnem cajtngu, mene pa, priznam, predvsem firbec matra, če bo med vinarji tudi Barbara iz Vina Černe, ker že nekaj časa klepetava po twitterju, pa se še nisva srečali. Pa če bodo drugo leto to še organizirali, kako zraven spraviti našega soseda na Dolenjskem, ki z ženo dela taka vina, da jih vikaš. 😉

Ok, da ne bo tole čisto nekarakteristično, sta tule še dva recepta, ki ju moj malček obožuje in ki ju namešam zvečer, ko se gre kopat. Obljubim, da ne gre nič v usta, čeprav se trudi mehurčke pihat, pa čeprav očitno najbolj uživa, ko kakšen pristane na njegovi roki in ga lahko poči z usti. 🙂

Domači mehurčki

Saj veste, kako sem prej delala fondant z glicerolom, zdaj imam pa nov recept brez njega? No, glicerola mi je pa doma še kar nekaj ostalo. In potem sem na pinterestu (ki ga zdaj štekam! ne, ne, ni treba odpirati šampanjca :P) zasledila, da je glicerol sestavina domačih mehurčkov, in ko sem ga dodala, sem videla, zakaj. Tako obstojnih mehurčkov še v življenju nisem pihala. Če pristanejo na vodi, kar nekaj časa še plavajo, tako da jih lahko mulček z največjim užitkom poka. Zadeva je sila preprosta, jaz sem jo pa naredila v stari embalaži za mehurčke, v kateri je držalo in sploh.

1 skodelico tekočega mila, 1 skodelico vode in 1 žlico glicerola, je rekel pinterest, da zmešaš, in to je to. Jaz sem zmešala bolj 1/2 skodelice tekočega mila in vode in 1 žlico glicerola, rezultat pa so najbolj obstojni mehurčki ewah!

Barvanje v banji

Druga igra za v banjo tudi steguje svoje prste po mojih zalogah za fondant. Sicer pušča glicerol ob strani,  grabi pa jedilne barve. 🙂 Mali je bil čisto navdušen, ko sva nekajkrat barvala s prstnimi barvami (jaz nekoliko manj, ker mi je gospa netoksična barva pordečila okolico enega znamenja na roki), samo sva tako zmešnjavo naredila, da sva se selila iz dnevne sobe (prvo barvanje s prstnimi barvami) na tla kopalnice (drugo in tretje barvanje s prstnimi barvami), vsakič pa je sledilo še megakopanje, da sva vso barvo z lic, las, nog in rok zmila dol. Potem je pa spet pinterest priskočil na pomoč in sva barvanje preselila v banjo. Fora je tako simpl, da bolj ne bi mogla bit.

V posodico nabrizgaš peno za britje (ali gel, ko ga zmešaš, itak postane pena), dodaš nekaj kapljic poljubne jedilne barve, vse skupaj dobro zmešaš, in to je to. Mulček potem z največjim veseljem paca s to barvo po steni banje in po ploščicah, na koncu pa vse skupaj samo potuširam. Včasih ob zvokih jazza. 😉