Resno najbolj rahle palačinke, kar sem jih kdajkoli naredila. In skrivnost ni bila v pecilnem prašku, čeprav sem ga nekaj dodala. Niti ne v dveh jajcih. Niti ne v tekočem jogurtu, ki sem ga uporabila namesto mleka. Skrivnost je bila v dobršnem deležu tapiokine moke. Nekako tretjino navadne moke sem nadomestila s tapiokino. Ko mi bodo spet zadišale palačinke, bom izmerila dejanske količine in napisala recept, zdaj pa samo beležka zame in morda spodbuda za koga drugega, da se sam loti eksperimentiranja. Za najbolj puhaste palačinke na svetu. Tako dobre, da mi je bilo žal, da sem po začetnih treh debelejših palačinkah vse skupaj razredčila z mlekom, da so bile palačinke tanjše. Ker se je izkazalo, da so bile obema z Nejcem debele hudo všeč. Tako zelo, da bi jih lahko jedla brez vsega.