Ena od najlepših stvari, ki pridejo s pisanjem tega bloga, so emajli ustvarjalnih bralk (bralec se ni še noben opogumil ;)), ki mi pošljejo slike svojih tort, nastalih s pomočjo znanj, ki jih tule delim z vami. Priznam, da sem vedno prav ponosna, ko vidim vse te domišljijske svetove in oblikovalsko-pekovsko strast, ki je našla svojo iskro na tehle straneh. Ko preberem tak stavek, “Jaz ti pošljem tortice, da dobiš povratno info, kako tvoj blog “navdahne” ljudi, ker je res vse tako nazorno napisano, da se človek upa spravit delat. peka za telebane 😀,” se mi pa smeji še en teden. 😉 Zato podrobno pišem o oblikovanju tort in fondanta, zato razlagam, kako se napake vmes že zgodijo, pa jih je pač treba popraviti. Imam občutek, da me s tortarji veže prav posebna vez. Ni vsak dan, da se pogovarjaš z nekom, ki razume, kako dolgo je treba gnesti s prahom obarvani fondant, da izginejo vse pikice (zadnjič sem na twitterju zvedela za tole stran, kjer imajo tudi barve v pasti — mislim, da me za vogalom čaka ena torta :)), kako domišljijo omejuje in ozemljuje gravitacija, kakšen ponos te preplavi, ko je cukrasta stvaritev v polnosti pred tabo. Hura za hobije! 🙂
Tatjana mi je prvi mejl s svojo prvo fondanto torto poslala že decembra. Ampak konec prejšnjega leta smo imeli pri nas izredno stanje in šele sredi januarja me je srečala pamet. 😉 Druga torta je v e-kaslc prišla sredi januarja, tretja pa mesec kasneje, obe pa v času, ko smo iz enega izrednega stanja padli v drugo in ni bilo časa za drugo kot za delo in priprave na dogodek. Zdaj pa je končno čas, da delim z vami njene krasotije. Prava profesionalka, boste videli.
Njena prva fondatna torta je bil vojaški štirikolesnik, ki ga je naredila za očetov rojstni dan. Takole pravi Tatjana:
No pa začnimo na začetku. Hotela sem naredit lepo torto (ker vse vegaste pač nikomur niso ravno všeč na pogled), Natančneje hotela sem prekrito s fondantom. Ker je moj oče praznoval 65 let sem se odločila, da mu naredim 3D repliko njegovega vojaško pobarvanega štirikolesnika (ampak ima takega velikega, da lahko dve osebi vzporedno sedita na njem 🙂 Mogoče malce pretirano, za osebo ki fondanta še videla ni v živo, a načrt se mi je zdel tako dober, da je enostavno MORALO uspeti.
Ker nikoli še nisem delala s fondanom sem šla v trgovinico v podhodu Ajdovščina v Lj, kjer so resnično neverjetno prijazni. Tam sem kupila barve v prahu, fondant (za prvič ga nisem upala delati sama), rakete – ognjemet in čokoladne kamne (za podlago pod “mojim” terencem).
V fondant naj bi vmešala kar prah. A se mi zdi, da bo treba poskusit kaj drugega, ker sem porabila ogromno barve, pa še drugi dan je bil ves pikčast, čemur sem se potem izognila ko sem še enkrat pregnetla fondant po enodnevnem počitku. Naslednji problem je bil ker črna ni bila črna, temveč vojaško zelena. Kar ni bilo dramatično, ker sem vendarle delala vojaško vozilo 🙂 Zelena pa je bila tako svetla, da sem vmešala še modro in vijolično, da sem prišla do dveh temno zelenih odtenkov.
Ko sem obrezala biskvit sem kar s folijo obložila in nalila mase ter pustila čez noč. Kozarci so bili “držala”, da se folija ni nagnila navzven. Ah ja…
Naslednji dan je bil čas za masleno kremo, ki mi ni uspela. Panikaaa. Mislim, da sem jo preveč hotela ohladit in se mi je že v drugo sesirila. Skoraj v joku sem rešitev našla na hodniku, kjer je bilo tako mraz, da se je celo sesirjena masa prijemala torte in ni vse le teklo dol. Celo nekaj glajenja mi je uspelo narediti.
Fondantovo prekrivanje je bilo enostavno, saj sem oblagala z manjšimi kosi. Za vojaški vzorec sem majhne pikice in valjčke (bele in drug odtenek zelene) povaljala v osnovno zeleno barvo.
Sledil je še pločevinasti prtljažnik (srebrna barva + z nožem zareze), luči, gume s srebrnimi “feltnami”, volan, prestavna ročica, varnostni pas, varnostno ogrodje, oče (za volanom) mama (povožena pod kolesom – malo črnega humora pač ne more škoditi 🙂 Dodala sem še rakete, ki sem jih oblekla še v vojaške barve (barvni printer). Slavljencu so bile neverjetno všeč, ker mu za spremembo ni bilo potrebno pihati svečk.
Pladenj sem oblekla v folijo (moram poskusiti nekaj drugega, ker se je le-ta trgala) in ga prekrila s stopljeno čokolado, na katero sem položila čokoladne kamne in travo (zeleni gumi rezanci zrezani s škarjami v stil “a la trava”)
Torta je imela orehov biskvit. Spodnja krema je bila višnjeva, zgornja pa “mascarpone-rumovo-kakavova” (eksperiment pač, ki pa je uspel).
No tole je moj ponos in zagotovo ne moja zadnja tičino torta. Bila je najboljše darilo, kar sem se jih kdaj spomnila.
(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)
V drugi torti je za krivine že uporabila plazma torto. Tatjana:
Pingback: Anžetovi prva in druga torta s fondantom : Huferka
I see a lot of interesting posts on your website.
You have to spend a lot of time writing, i know how to save you a lot of work, there is a tool that creates unique,
SEO friendly articles in couple of seconds, just search in google
– k2 unlimited content