Že ko sem delala slatko, sem premišljevala, kako ga pisati. Naj pišem sladko, poslovenim zapis, ali po srbsko, od koder sladko prihaja. In potem sem razmišljala o tem, kako bi šla jaz iskat recept na google. In o tem, da je slatko zame vendarle slatko, ker ga je k nam, v gorenjski del familije, desetletja pred mano iz svoje Šumadije prinesel deda. In to takega, iz gozdnih jagod. Drugih vrst slatkega niti ne poznam. Menda je noro dober tudi tak iz lupin lubenice. Kar moram poskusiti narediti poleti, ker lupine lubenic. 😉

V našem in sosedovem vinogradu, za katerega se trudiva skrbeti, ko so sosedje, najini prijatelji, na drugem koncu sveta, je zadnji mesec ogromno rdečih, dišečih, rumenih (“mena, ne!” pravi moj fantek, “dé am, mena ne!”),1 zorečih gozdnih jagod. In mi se pasemo. In vsake toliko grem za kakšno uro v nabiranje in prinesem dol celo skledo gozdnih jagod. In ker jih je tako veliko, mi jih dejansko ni žal dati v rumov lonec. Ali iz njih česa skuhati. Ker jih še vedno dovolj ostane za današnje nas, ki imamo radi sveže gozdne jagode. In jutrišnji mi bomo veseli, da se je današnjim ljubilo tudi kuhati.

Ko sem se tako odločila, da naredim slatko iz gozdnih jagod, sem poklicala deda, kako se ga pripravi. Pa to ti je najednostavnije, reče. In mi pove recept, po katerem skuhaš sirup, vanj vržeš jagode, pustiš malo vreti, dodaš limonin sok in to je to. Ampak ni prepričan, da je res tako, bo še preveril v kuharici. In potem me kliče nazaj in pove, da recepta za gozdne tam ni, da je pa za navadne, ampak da ga enako lahko uporabim za gozdne. In mi pove, da moram jagode oprati, osušiti, jih zaliti z ožetim sokom limon in pustiti, da se v tem pacajo dve uri, potem zlagati plast jagod in plast sladkorja, pustiti, da se sok spusti in da se jagode tako pacajo vso noč, potem pa jih prekuhati. In sem res naredila tako … že, ko sem dodala limonin sok, je bilo jasno, da to ne bo slatko, ampak marmelada. In je bila, odlična marmelada, ki jo delim v naslednji objavi. Vmes, ko so se jagode pacale, sem uspavala sina in zaspala še sama, tako da sem zgrešila dedov klic. Preveril je pri sestrični v Srbiji, prva verzija recepta, ki mi jo je dal, je bila prava. Kot sem zvedela, ko sem kasneje prebrala dedov mejl. Ups. In potem sem naslednji dan šla nabrat še eno skledo gozdnih jagod. In naredila slatko, čisto pravi slatko.

Slatko iz gozdnih jagod

Sestavine:

• 700 g gozdnih jagod
• 2 limoni
• 2 kg sladkorja
• 4 dcl vode

Postopek:

• Limoni ožami.
• Sladkor in vodo zmešaj, daj na ogenj, zavri in naj vre 7 minut, da dobiš gost sirup. Ko ga kaneš na krožniček, sirup ne steče, ampak obstane.
• Zdaj v sirup dodaj gozdne jagode in kuhaj 5 minut, brez mešanja (!!!), vmes pobiraj peno.
• Zdaj vlij notri sok dveh limon in kuhaj še 2 minuti.
• Nadevaj v vroče kozarce (v hladno pečico postaviš kozarce za vlaganje in pečico s kozarci ogreješ na 100 stopinj) in pokrij z razkuženim pokrovčkom (v pokrovček daš za milimeter žganja, ki ga prižgeš z vžigalico, ko ni več plamena, pa pokriješ kozarček) in pasteriziraj (postavi v posodo z vrelo vodo, voda naj sega čez pokrovček, in pusti, da vre 10 minut).

Slatko so (včasih) ponudili gostom, skupaj s kozarcem vode. Gost naj bi vzel žličko slatkega in ga poplaknil z vodo. Ko je bila moja babi, hribovska Gorenjka, prvič pri dedovi družini, tega običaja še ni poznala. Ko so ji tako v roke dali skodelico slatkega, se je pošteno potrudila in pojedla kar vso. Ampak slatko je kot žganje: malo je dobro, veliko je pa hitro preveč. 🙂