Preden sem se lotila tega recepta, sem že vedela, kako bom začela pisati to objavo. Tokratni Mercatorjev #kuhaM so bili namreč “zdravi krofi”. In v glavi sem imela izoblikovan začetek, v katerem se najprej pridušam nad tem, da mora biti vse zdravo, o tem, kako lahko taka gonja po zdravem postane nezdrava in neprijetna, kako cvrtje samo po sebi pa že ni nezdravo, kako je vse vprašanje zmernosti in uravnoteženosti, kako lahko predoziraš tudi z vodo, pa še kakšno o samopodobi žensk in o civilizacijskih idealih in sploh. In potem sem hotela povedati, da če je sladkor notri, potem je to za nekatere itak že nezdravo samo po sebi (ponavljam, zmernost in uravnoteženost), in igrala sem se z idejo, da bi pozdravila sestavine, namesto bele polnozrnato moko, namesto belega črni sladkor, pa me je potem spet zanašalo v primerjanju zdravosti masla in oljčnega olja, dokler si nisem rekla, da po mojem bistvo tokratnega izziva ni toliko vprašanje zdravega krofa ampak vprašanje neocvrtega krofa, ki ni nujno, da je kaj bolj zdrav ali ne. In ko sem razmišljala, kaj je običajno alternativa cvrtim krofom, je bila to seveda takoj peka. Ampak to ni bil izziv, to sem že naredila, krofi so bili pač kot buhtlji, v redu, ampak ne tako dobri kot krofi. In potem sem se spomnila, kaj pa, ko bi jih skuhala v pari. Nekje iz ozadja zavesti je pricurljala objava o kitajskih v pari kuhanih štručkah, ki sem jo brala pred leti, in roko ji je dajal spomin na dim sum v New Yorku in na pocaste v pari kuhane štručke. In sem vedela, da to moram poskusiti, ker na pari kvašenega ali katerega koli drugega testa še nisem kuhala. In vedela sem tudi že, kako bom objavo končala nekaj v smislu, kako ga ni čez ocvrte krofe in naj ljudje že nehajo težiti z zdravimi alternativami, ker cvrtje samo po sebi ni nič nezdravo in kako so bili ti na pari kuhani krofi v redu, ampak da temu se pač ne da reči krofi, ampak neka pocasta sladica. Tudi naslov sem že imela v pričakovanju takega rezultata, in sicer Krofi, “krofi” in “”krofi””, kjer bi bili dvojni narekovaji rezervirani za res katastrofičen odmik od dobre sladice zaradi neke gonje po alternativah sladici, ki jo jemo enkrat na leto. 

Motila sem se.

Puhasta njamskost

Oh, kako zelo zelo zelo sem se motila.

Ker potem, ko sem dejansko naredila testo za krofe, ki je dišalo čisto po testu za krofe, z rumom in maslom in limonino lupinico in sploh, sem se odločila, da bom večino skuhala na pari, da pa bom isto testo preizkusila tudi v pečici in v olju. In kaj sem odkrila? Da so ocvrti krofi še vedno ocvrti krofi, pač mastni in težki in dobri, da so “krofi” v pečici pač še vedno najbolj podobni buhtljem (dobro, malo tudi po moji krivdi, ker sem jih bolj buhteljsko oblikovala ;)), in da so krofi, kuhani v pari, najbolj okusna, puhasta, prav nič pocasta in na čuden način lahka sladica, ki nikakor ne dela krivice besedi krof, ampak jo presega, tako da ji skoraj delam krivico, ker jo kličem krof … na pari kuhani krofi … p-krofi, profi  bi se morala imenovati. Ja, presenetila sem samo sebe. Pričakovano užitkarsko zaporedje — cvrtje, peka, para — se je obrnilo močno v prid pare. Para, potem dolgo nič, potem cvrtje, ki je težko in zabije in je najboljše samo, ko je čisto sveže, potem ga pa tudi pogrevanje več ne spravi na isti nivo, pa cel kup dobrega olivnega olja gre v nič, ker ga lahko uporabiš samo enkrat (ker cvrtje v olju, v katerem se je že cvrlo, to pa je nezdravo) in še to cel kup, in če ga nočeš porabiti cel kup, ampak samo pol kupa, potem lahko krof cvreš en naenkrat, zaradi česar se podaljša čas priprave, in zakaj bi kdo sploh jedel ocvrte krofe, ko pa lahko je profe, potem peka.

Skrivna sestavina kvašenega testa, zaradi katerega so profi tako puhasti, pa je pecilni prašek. Prvič sem delala kvašeno testo, ki sem mu dodala pecilni prašek, in moram reči, da se na pari izredno obnese. Jutri poročam, ali so cvrti in pečeni krofi zaradi dodatka pecilnega praška kaj dlje časa sveži ali so, kot brezpecilnopraškovski krofi, naslednji dan pač postani.

Profi — na pari kuhani krofi

Sestavine:

• 500 g moke
• 47 g sladkorja1
• vrečka vanilijevega sladkorja2
• 5 g suhega kvasa (ker sem samo tega imela doma :))
• 145 g toplega mleka
• 1 žlička posušene limonine lupinice
• 1 žlička (pol vrečke) pecilnega praška
• 42 g masla
• zamašek ruma
• 2 rumenjaka
• 120 g tople vode
• marmelada ali nutella

Potrebuješ še:

• peki papir
• cedilo, ki ga lahko postaviš v posodo in vse skupaj pokriješ ALI kak bambusni podstavek za kuhanje na pari

Postopek:

• Moko stresi v posodo. V moko naredi luknjo in vanjo daj sladkor, vanilin sladkor, kvas in toplo mleko. Pusti na toplem, da se naredi kvasec, medtem pa pripravi ostale sestavine.
• V možnarju v prah spremeni suho limonino lupinico.
• Maslo stopi in mu dodaj šilce ruma.
• Ko se kvas zaktivira in je vse penasto, moki dodaj vse ostale sestavine in zgneti gladko testo. Meni ga je mesil in gnetel KA, ampak za manj lene gre tudi na roke. 😉
• Testo pokrij s krpo in naj vzhaja pb. dve uri, da praktično trikrat naraste. (Jaz sem ga dala vzhajat v pečico, ki sem jo najprej ogrela na 50 stopinj, potem pa sem gretje ugasnila in pustila goreti samo lučko. Če imaš doma toplo, je pa tudi zunaj na pultu dobro.)
• Ko testo naraste, ga pregneti, oblikuj v štruco, štruco nareži na 16 pb. enakih kosov, ki jih pokrij z mokro krpo, medtem ko oblikuješ profe.
• Peki papir nareži na pb. 7 x 7 cm velike kvadratke. (16 jih rabiš)
• En košček testa vzemi v roke, ga zvaljaj v kroglico, to pa splošči v krog velikosti dlani. Na sredino nadevaj žličko ali dve nadeva, jaz sem uporabila nutello in domačo v pečici pečeno slivovo marmelado z rumom, potem pa robove kroga ščipaj skupaj, da nadev zapreš v testo in oblikuješ kroglico. Tako kroglico s ščipano stranjo postaviš  na peki papir in prekriješ z mokro krpo. Naj počiva 10 do 30 minut, da še malo naraste, preden jo daš kuhati na paro. To je ravno toliko časa, da oblikuješ vseh 16 kroglic. 🙂
• V posodo daj za 2 do 3 prste vode in vodo zavri. Na cedilo postavi kroglice s peki papirjem vred, upoštevaj, da bodo kar precej narasle, zato naj bo med njimi vsaj kak cm ali dva prostora. Jaz sem lahko delala po 3 naenkrat.
• Zdaj cedilo s kroglicami postavi nad paro in vse skupaj pokrij s pokrovko. Ni treba, da se pokrovka čisto prilega, ampak para ne sme na veliko uhajati. Tako naj se kuha 10 minut, potem pa profe pobereš ven in na cedilo postaviš novo rundo.
• Najbolj puhasto puhasti so topli, ampak tudi, če se ohladijo, so še vedno mehkejši od hladnih krofov, lahko pa jih tudi prav hitro pogreješ in spraviš nazaj v puhasto stanje. To lahko narediš nad paro, jih spet daš na cedilo in nad paro za nekaj minut, lahko pa jih preprosto daš v globok krožnik, jih pokriješ z drugim krožnikom in postaviš v mikrovalovko za pol minute.
• Dober tek!

Pa še to:

3 krofe sem dala na stran in jih ocvrla kot običajno, venčka niso naredili, ampak kdo sploh še hoče cvreti sladko kvašeno testo, ko ga lahko kuha na pari, kdo, vas vprašam, kdo?, 3 pa sem spekla v pečici na 190 stopinj, pekli so se pb. 25 minut. Jutri dopišem, ali so zaradi dodatka pecilnega praška v testu en dan stari krofi in buhtlji kaj manj postani. Pa tudi, ali se čokoladna glazura obnese na en dan starih profih. In ali se tudi en dan stare profe tako zlahka spravi nazaj v puhavo stanje.

Te moje zdrave krofe bom definitivno še naredila. Okusnejši so mi od navadnih, čeprav nimajo tiste ocvrte skorjice, lažje jih je pripraviti in v glavi že delam sladke kombinacije z drugimi mokami, s polnozrnato, s pirino, u, u, u, pa z ajdovo, in slane kombinacije, brez sladkorja v testu in s kakšnim piščancem v omaki v nadevu. Tole je bil moj najljubši izziv doslej. 🙂 Pa tudi tokrat hvala Nejcu, kot pri zadnji objavi je tudi tokrat on delal slike, ker le nimam štirih rok (kaj šele desetih, kot pri osnovnošolskem domišljijskem spisu Ko bi imel deset rok).