Dva tedna nazaj sva bila na “počitnicah”. Če s sabo prineseš računalo, ker je treba delati, se vmes po sili razmer igraš gospodinjo in še špricaš trto in zbijaš skupaj kompostnik in updejtaš ribnik, ker ti fizično delo nudi vsaj malo sprostitve, potem se zelo počitniško pač ne moreš počutiti. Ko sem v ponedeljek po “počitnicah” doma morala samo slovariti in prevajati, sem imela občutek, da sem na dopustu! Ampak smo si pa trikrat popoldne vzeli čas in šli za dve uri pretegnit krake v Šmarješke toplice. Moja želja po domačem bazenu je spet priplavala na površje. Ok, slaba.

Ko sem bila še tri-, štiriletni picelj, smo vikende dosti preživeli na Golniku, kjer sta deda in babi gradila hišo, v kateri danes živita. Tam se je kopalo in zabijalo in kuhalo in jedlo, čeprav se jaz najbolj živo spomnim glinene zemlje, ki jo je bilo tako fino pacati med rokami. Ko je luknja za temelje rasla, je rasla tudi želja in prepričanje, da hiše v resnici ne rabimo, rabimo pa en dober bazen. In sem vsake toliko izrazila željo, da nehajo graditi in zadevo raje napolnijo z vodo, da se bomo lahko kopali. No, ko se je enkrat fino uscalo, da smo se morali zateči v barako, v kateri je bilo spravljeno orodje ipd., sem hitro spremenila mnenje. Kdaj bomo že mel hišo iz opek, ne pa sam te hiše iz palc!

In bazen in poletje in Golnik so v mojem spominu tesno prepleteni z marelicami. Babi naredi nadmočno marelično marmelado (ki gre rada v marelično rolado, da ne omenjam njenih orehovih rogljičkov, ampak tole zdaj ni poanta tega zapisa, tako da bom nehala pisati med oklepaje in raje nadaljevala zgodbo za njimi) in ko smo se pred dobrim tednom vračali s prvega plavanja in je teta ob cesti prodajala domače marelice in maline in še kaj drugega, ampak jaz sem imela oči samo za to dvoje, sem seveda morala kupiti marelice (in maline), da bom naredila marelično marmelado. Iz marmelade potem ni bilo nič, ker se je vrečka z marelicami čudežno tanjšala (da o malinah niti ne govorimo!), sem pa potem naredila cobbler/razstavljenko. Zato, ker je hitro pripravljen, zato, ker me želja po cobblerju drži, odkar je o njem naredil oddajo Alton Brown v Good eats1), zato, ker najprej pripraviš sladico, jo flikneš v pečico in do takrat, ko je kosilo končano in pojedeno, je zadeva pripravljena. Idealka, vam rečem.

Cobblerji so take razstavljene pite. Namesto da bi se človek mučil z valjanjem krhkega testa, spodaj postavi sadje, na vrh pa testo nadrobi. Razstavljenka je odlična s svežim sadjem. Navadno se jo je toplo, profitira pa tudi od kake kepice sladoleda. Morda bi kdo rekel, da tople sladice ne sodijo v poletje. Naj ta nekdo pogleda skozi okno, vreme je idealno za toplo pito iz svežih marelic, ki jih je trenutno na pretek. 🙂

Spodnji recept je bil zame celo odkritje zaradi rabe pecilnega praška v krhkem testu. Sama obožujem krhko testo v pitah, ker mi je všeč piškotna hrustljavost v kontrastu z mehko filo, ampak Nejčev dedek pri 88-ih težko jé krhko testo, ker mu je pretrdo. In malo pecilnega praška v tem testu omogoči krhko, zračno testo, ki je po okusu še vedno piškotno in nudi neko posebno mehko hrustanje. Sem si že naredila mentalni zaznamek ;), da moram pri naslednji sirovi torti uporabiti tako krhko testo s pecilnim praškom, da vidim, kako se obnese, ko ni na vrhu ampak na dnu. 🙂

Marelična razstavljenka (ali marelični cobbler) (maalo prirejeno po temle božanskem receptu)

čas priprave: 20 minut dela, 30–35 minut peke

zadošča za: 6 sladkotnikov

zahtevnost: izi pizi

Sestavine:

za filo:

• 150 g sladkorja
• 1 žlica škroba
• 1/4 žličke mletega cimeta
• 1/8 žličke mletih klinčkov
• 250 ml vode
• 15 svežih marelic
• 25 g masla

za testo:

• 110 g moke
• 1 žlica sladkorja
• 1 1/2 žlička pecilnega praška (kakšna tretjina vrečke)
• 1/2 žličke soli
• 110 g masla
• 120 ml sladke smetane

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

Postopek:

• Pečico ogrej na 200 stopinj C.
• Marelice prepolovi in razkoščiči.
• V posodo daj sladkor, škrob, cimet, klinčke in vodo, dobro premešaj in zavri.
• Ko sladkorni sirup zavre, ga mešaj eno minuto, potem znižaj vročino in sirupu dodaj polovičke marelic in maslo.
• Vse skupaj naj počasi vre kakšne tri minute, toliko, da so marelice ogrete čez in čez.
• V multipraktiku zmiksaj moko, sladkor, pecilni praške, sol in maslo, da dobiš tako peščeno strukturo.
• Dodaj mleko in zmiksaj le toliko, da se testo sprime skupaj v večje kose testa, ampak ne v kepo (torej miksaš samo kakšno sekundico ali dve).
• Sirup z marelicami vlij v ognjevarno posodo in vanj nadrobi krhko testo.
• Peči v pečici na 200 stopinjah 30 do 35 minut, toliko, da se testo zgoraj lepo rjavo zapeče (in da zobotrebec, ki ga zapičiš v testo, pride ven čist).

Dober tek!