Huh, tole je pa bila pavza, kaj! Februarja enostavno ni bilo časa za blog. Treba je bilo peči torte, eno za naju, eno za sestrin rojstni dan, in po tistem petku do drugega petka še deset drugih tort, za frende, bratrance in sestrične, steperje izven Lj in steperje v Lj, spet frende, bivše cimre in tviteraše, treba je bilo narediti lutko iz srebrnega selotejpa po mojem telesu, treba je bilo najti primerno blago, tako za spodnje krilo, ki je zgornjega držalo narazen, kot za zgornjo obleko, in potem je bilo treba šivati, najprej muštrc iz belega bombaža, na katerem sem se učila na napakah, potem zares iz  rdeče podloge in srebrnosivega blaga, da jo bom lahko še kdaj nosila, treba je bilo skupčkati familijo v restavracijo pod pretvezo praznovanja najine šeste obletnice in sestrinega 19. rojstnega dneva, ne da bi kdorkoli karkoli posumil, treba se je bilo zmeniti s prijazno vodjo in prav tako prijaznimi natakarji, ki so bili takoj za foro in so nama pomagali pri organizaciji zarote, da v prvi rundi ne bodo stregli alkohola, da ne bo rib in piščanca, ker nekaterim v najini familiji to smrdi, da bodo torte spravljene pri njih v hladilniku, treba se je bilo dobiti s pooblaščenko, sestaviti tekst, ki ga je potem ona po lastni presoji vključila v tisto, kar nama je povedala, treba je bilo napisati zaobljube, treba je bilo prijateljem poslati vabila na praznovanja in pri tem ne razkriti ničesar, pa upati, da ne bodo mislil, kakšna čudaka sva, ko z njimi hočeva praznovati obletnico, treba je bilo še isti dan pomakati jagode v belo in črno čokolado (hvala, Geza/Manči/Flinta in Nejc), pol ure pred odhodom še končevati s šivanjem obleke in izbirati prave žabe s pomočjo Nejčevih s slikami žab opremljenih mejlov, ki jih je pošiljal iz trgovin po btc-ju, treba je bilo tik pred tviterašem poslati DM-je, tik pred, da ja ne bi karkoli prišlo na dan prej, saj je bilo za vsako ceno treba ohraniti presenečenje, treba je bilo tik po poslati DM-je in mejle, ki so pojasnjevali razlog slavja, treba je bilo potem v soboto, nedeljo, ponedeljek in torek pogostiti od 8 do 15 ljudi za najino raztegljivo mizo, za kar je bilo treba vstati zgodaj in kuhati, dokler niso popoldne prišli, treba je bilo potem po stepu v socialističen lokal s prižganim tv-jem in fuzbalom, jest torto, in s cimri na bowling in s tviteraši v Cuttyja, in potem je bilo treba pripovedovati, kako je bilo, kako sva, ko so se kooončno vsi zbrali, čeprav Alje ni bilo, ker je pozabila osebno izkaznico in je samo rekla pridem takoj in sedla v avto in drvela, pela, kričala, jokala, rekla familiji, da je čas za skupinsko fotko in da se je treba slikati zunaj, pred restavracijo, ker je notri slaba svetloba, v resnici pa predvsem šundr, ki bi prekril njihovo reakcijo, pa kako se je potem izkazalo, da je bil zvok na kameri itak izklopljen, in kako sva potem stopila prednje in jim rekla, res je, da sva vas povabila na šesto obletnico, res je, da ima danes Alja rojstni dan, ampak tukaj ste predvsem zato, ker se … in sem pogledala na uro na grajskem stolpu in rekla čez pol ure poročiva, in kako jih je v sekundi odgnalo v začudenje in jok in smeh in objeme, treba je bilo pripovedovati znova in znova in vsakič s slastjo, kako sva si brala zaobljube, ki sem jih svoje imela čas spraviti v red šele na poti na grad, v avtu, z iphonom v eni in torto v drugi roki, kako so med branjem zaobljub tekle solze in nisem nič videla na ekran telefona, ki je bil, da, v airplane mode, kako mi je zato spontano zletelo o, fak, to je pa težje, kot sem si mislila, da bo, in kako je Nejčev oče nato s smehom komentiral, da je od vsega razumel samo fak, treba je bilo pripovedovati, kako se je Nejcu tresel glas, da se ni prepoznal, in kako sem mu stisnila roko, ko mi je obljubil, da mi bo njegova vedno na voljo za stiskanje ob gledanju grozljivk, in kako se je potem od vse zmede in vsega podpisal s samimi velikimi črkami, in treba je bilo razlagati, zakaj imava zdaj oba dva priimka in zakaj sta postavljena v takem redu, kot sta,  in treba se je bilo družiti, se smejati, jesti, piti, igrati activity, zbijati šale in se lepo imeti.

In zdaj je treba naprej. Tudi z blogom. 🙂 Zato končno, po dooolgi pavzi, nov recept za nadodlično gobovo kremno rižoto, ki sem jo poslikala že najmanj trikrat, pa še kar ni prišla na blog (ne bi o tem, da imam v vrsti recepte še od januarja 2010!).

Kremna gobova rižota (po receptu Gina D’Acampa)

čas priprave: 40 minut

zadošča za: 4 osebe

zahtevnost: nekaj srednjega (treba je pač stati zraven in občasno malo pomešati vse skupaj)

sestavine:

• 20 g suhih jurčkov
• 2 žlici olivnega olja
• 1 čebula
• 180 g svežih gob po okusu (največkrat uporabim šampinjone ali mešanico zamrznjenih gob — svež je tukaj v opoziciji s posušen ;))
• 1 žlica svežega ALI 1 žlička suhega timijana
• 350 g riža (Gino priporoča Arborio ali Carnaroli, jaz vzamem, kar imam ;))
• 1 dl suhega belega vina
• 1.2 l tople zelenjavne jušne osnove, narejene z dvema zelenjavnima jušnima kockama
• sol
• poper
• 25 g masla
• 40 g sveže naribanega parmezana

(Klikni na sliko za opis in večjo različico.)

postopek:

• Jurčke v hladni vodi namakaj 30 minut, nato jih odcedi (Gino). Jurčke v vreli vodi namakaj, dokler jih ne potrebuješ, nato jih odcedi (Huferka ;)).
• Čebulo nasekljaj (meni je všeč dokaj drobno, ampak ne preveč).
• Olivno olje v večji posodi segrej nad srednjo vročino, dodaj čebulo in 2 minuti praži, dokler se ne zmehča. Občasno premešaj.
• Nareži preostale gobe (v tem primeru šampinjone), odcedi jurčke in vse gobe skupaj s timijanom dodaj čebuli. Med občasnim mešanjem kuhaj 3 minute.
• Dodaj riž in ga najprej 3 minute stalno mešaj, da se nekoliko popeče v olivnem olju in vsrka gobove sokove.
• Prelij z belim vinom in kuhaj nadaljnje 3 minute, da alkohol (bolj ali manj ;)) izhlapi.
• Zdaj po zajemalkah začni dodajati juho, občasno mešaj in pusti, da riž absorbira vso juho, preden dodaš novo zajemalko. Posoli, popopraj in nadaljuj vajo z dodajanjem juhe po zajemalkah, rižota naj se tako nežno kuha približno 20 minut (odvisno od riža). Ne pričakuj, da boš porabil vso jušno osnovo, ker je ne boš. 😉
• Po pb. 20-ih minutah, ko je riž vpil skoraj vso jušno osnovo, odstrani posodo z vročine in vanjo vmešaj maslo. Maslo moraš nujno (!) zelo hitro (!! — ne vmes skočiti v hladilnik po pivo ;)) mešati vsaj 30 sekund, tako dobiš čudovito kremno teksturo.
• Na koncu vmešaj še parmezan in takoj postreži. Tojto. 😀