Jabolčno-slivova pita

En lep pekač imam. Keramičen, za pite, dobila sem ga za novoletno darilo, pa ga še nikoli nisem uporabila. In včeraj je slivova marmelada brez sladkorja kazala, da se bo kmalu pokvarila. Pa sem si rekla, zakaj ne. Tako sem v desetih, morda petnajstih minutah pripravila pito, medtem ko sta se Nejc in mulček igrala v sobi.

Prižgala sem pečico na 150 stopinj.

Malo po občutku sem stresala, moko, polovico masla (mrzlega, naravnost iz hladilnika), malo sladkorja, cimet, mlete klinčke.1 V multipraktiku sem vse zmiksala do peskastosti. Potem sem namesto ledenih žlic vode dala eno zamrznjeno kocko ožetega limoninega soka in spet vse zmiksala. Ko se mi je vse skupaj spremenilo v nekaj zaplat testa, sem nehala z miksanjem, nisem dovolila, da bi nastala kepa. Manj miksaš, bolje. In bolj hladno hladno hladno hladno hladno je testo, bolje. Keramični pekač sem premazala z maslom, na njem z rokami razporedila testo in vse skupaj postavila v zamrzovalnik. Če hočeš nežno, krhko testo za pito, je ključno, da je stvar res mrzla, preden gre v pečico. In da testo delaš kar se da malo časa, da se ne ustvari preveč glutenskih vezi. Te so super za kruh, ne tako super za krhko pito.

Potem sem olupila tri jabolka in jih prav tako kar zmiksala, skupaj z malo sladkorja in cimeta. Ni se mi dalo ribati, ni se mi dalo čakati, da naribano jabolko spusti vodo, hotela sem pito in hotela sem jo zdaj. In potem sem v tako drobno nasekljano jabolko vrgla — groza! — pest rozin. Nenamočenih. Jaz, ki ne maram rozin. Ki se počutim ogoljufano, če v usta dam čokoladni bonbon, pa se izkaže, da je notri trda, žvečljiva, čudnosladka rozina. Namočene rozine so druga pesem. Ampak nisem imela časa za namakanje. Pita. Zdaj. Se bodo rozine že namočile v presežku jabolčnega soka, ki ga nimam časa odstranjevati.

In potem sem iz zamrzovalnika vzela pekač s testom, naredila obroč iz jabolčne file, v sredino pa nadevala slivovo marmelado brez sladkorja. In samo zato, ker je bila brez sladkorja, sem jo malo posula z vanilijevim sladkorjem. In potem sem vse skupaj pekla na 150 stopinjah, najprej pol ure, potem se je izkazalo, da rabi še čas, pa še dodatnih 15 minut.

Mulčka sva skopala, podojila sem ga in spravila spat. In potem sva pojedla vsak dva kosa pite. In je že več kot pol ni bilo več. In zjutraj pri zajtrku je zmanjkal še preostanek. Dobra je bila. In rozine so bile namočene.

Aja, pa Nejc pravi, da moram povedati, da je pekač zakon. Pita se ni nalepila nanj in tudi sčistiti jo je bilo lahko dol.

Print Friendly
  1. Za tiste, ki si s testom za pite še niste na ti: pravilo 3 : 2 : 1 (po teži), 3 deli moke, 2 dela masla, 1 del vode, sladkor in začimbe so okraski, ki jih ni treba veliko dodati. V tej moji najrahlejši piti imam občutek, da je bilo moke bolj med 2 in 2,5, vode oz. tekočine pa definitivno manj kot 1. []

Komentarjev: 2

  1. Pekač itak ni imel šans, da bi s enanj kaj prijelo … sta polizala dol pito do zadnje drobtince ;)
    Me likes improRecepture!!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>