Huferka

Ta čilijeva juha je take vrste juha, ki paše, ko človek hodi šest ur iz Novega mesta v Gradišče. Vsaj tako lahko potrdita prijatelja, ki sta bila minulo soboto ravno prav nora, da sta pešačila šest ur na obisk.

Ta čilijeva juha je take vrste juha, ki paše, ko jo človek v službi pogreje in poje. V sredo, četrtek in petek. Vsaj tako lahko potrdi Nejc, ki jo je minuli teden nosil s sabo v službo.

Ta čilijeva juha je take vrste juha, ki paše, ko je človek zvečer lačen toplega obroka in si želi hitrega recepta, po katerem bo zadovoljno predel. Vsaj tako lahko potrdim jaz, ko sem se prejšnji torek lačna znašla v trgovini in se mi je volja neizmerno izboljšala, ko sem se spomnila, da lahko pripravim tole čilijevo juho.

Od začetka sekljanja čebule do zajemalkanja traja samo pol ure. Postopek je tako nekompliciran, da se človek skorajda počuti krivo, ko odpira konzerve s fižolom in paradižnikom. In potem ničesar ne splakuje. (Bogovi kuhinjskega snobovstva, usmilite se me, ne odvzemite mi še kuhalnice, saj znam tudi komplicirati, ko je treba. Častna!) Dobra pa tako, kot bi se pacala najmanj pol dneva. (Saj ne, da mislim, da so dobre stvari v kuhinji nujno komplicirane in da potrebuješ zanje pol dneva. To pravim samo zato, da se prikupim bogovom kuhinjskega snobovstva. Ampak, pssst, naj to ostane med nama!)

Čilijeva juha (nekoliko prirejena po temle receptu)

Zahtevnost: tako enostavno, da se z veseljem lotiš kuhanja in ne grizljaš vmes packarij, čeprav ti v želodcu že davno več ne kruli in odmeva, ampak ti v njem pajki že pletejo mreže

Čas priprave: 30 minut

Zadošča za: 12 porcij

Sestavine:

• žlica olivnega olja
• 1 manjša čebula
• 1 strok česna
• 750 g puranjega ali piščančjega mesa¹
• 1 rdeča paprika
• 1 žlica jedilnega škroba
• 1 mala konzerva rjavega fižola
• 1 mala konzerva belega fižola
• 1 mala konzerva nasekljanih pelatov
• 1 mala konzerva koruze
• 250 g paradižnikove omake
• 1 liter jušne osnove
• 3 žličke čilija v prahu
• 1 žlička posušenega origana
• 1 žlička mlete kumine
• 1 1/2 žličke soli
• 1/2 žličke sveže mletega popra

Postopek:

• Čebulo in česen nasekljaj.
• V posodi segrej olje na srednji vročini in na njej 5 minut kuhaj čebulo in česen, dokler rahlo ne porjavita.
• Medtem nareži purana in rdečo papriko na pb. 2-centimetrske koščke.
• Purana in papriko dodaj prepraženima čebuli in česnu in kuhaj nekaj minut, toliko, da meso postane belo.
• Žlico škroba zmešaj z nekaj žlicami jušne osnove (ali vode), da je brez grudic. (Medtem ko čakaš, da puranje meso obeli, lahko odpreš konzerve fižola, koruze in pelatov in kar nanje nameriš žličke začimb. Ko je človek lačen, se vsaka minuta pozna. To ni hec.)
• Ko puranje meso postane belo, dodaj notri vse ostalo: neodcejana rjavi in beli fižol, koruzo, narezane pelate, paradižnikovo omako, jušno osnovo, škrobovo tekočino, čili, origano, kumino, sol in poper.
• Juho občasno pomešaj, dokler ne zavre, potem jo pokrij s pokrovko in naj počasi vre 10 minut (toliko, da se meso skuha skoz in skoz).
• Dober tek.

1. Ali gobic za vegi varianto, nasekljane dodaš prepraženi čebuli in dodaš papriko šele, ko gobice porjavijo. [↩]

Bila sem v osnovni šoli in bila sem bolna. Kaj mi je bilo, ne vem več, samo vem, da sem bila tisti teden doma. Po šoli mi je sošolka nosila zvezke za prepisovat. In enkrat po gospodinjstvu je prišla domov s kozarcem slivove marmelade. To je bilo prvič, da sem se zavedla, da marmelado lahko narediš sam doma. Ja, saj je marelično marmelado delala tudi babi. Ampak ona je tudi pletla nogavice, jaz pa pri pletenju nisem prišla dlje od šala za skiperko. Marmelada mi je naenkrat prišla na doseg roke. To je bilo nekaj, kar lahko dejansko naredim sama? Bila sem očarana. Hotela sem vedeti vse, pa je bilo menda čisto enostavno: samo slive in sladkor so kuhali na ognju in potem dali v kozarce. V današnji govorici: mind = blown. Če so takrat kaj pobirali peno z marmelade, medtem ko je vrela, mi sošolka ni povedala. Zato se s peno nikoli nisem obremenjevala (razen da sem jo vmešavala nazaj v notranjost marmelade, od koder je prišla na površje) in še danes ne vem, zakaj naj bi jo človek točno pobiral dol. In nobena marmelada se mi še nikoli ni pokvarila.

Tako sem samo s sadjem in sladkorjem delala slivove, jagodne (dobro, pri jagodnih sem, pod vplivom poprovih tortic iz Alice, dodala še poper) in marelične marmelade. Pa kutinov žele. In tudi prvo kivijevo marmelado. Ko se kar ni in ni hotela zgostiti, ne glede na to, kako dolgo sem jo mučila na ognju, sem le stopila do strička Gugla. In izkazalo se je, da kivi nima dovolj pektina, da bi naravno želiral, hkrati pa ima, tako kot ananas, nek encim, ki razgrajuje proteine, tako da kivijeve marmelade ne moreš narediti z dodano želatino. In tako sem prišla do marmelad s pektinom. In naredila kivijevo, kivijevo-bananino in kivijevo-ananasovo marmelado. In od zdaj naprej bom marmelade delala samo še tako.

Splošno o marmeladah s pektinom

• Prva stvar, ki jo opaziš pri marmeladi, pri kateri sadju dodaš jabolčni pektin, je, da sadje potrebuje veliko veliko veliiiiko manj sladkorja. Navadno sem delala marmelade tako, da sta bila sladkor in sadje v razmerju 1:1. Pri zadnji marmeladi sem na 20 kg kivija dodala 1,5 kg sladkorja. Ne 15 kg. 1,5 kg. In marmelada je še vedno sladka.
• Preden se lotiš dela, si v zamrzovalnik postavi kak mali kavni krožniček. Ali dva. Če imaš že vse sadje pripravljeno, lahko v še hladno pečico tudi postaviš kozarce za vlaganje in pečico prižgeš na 100 stopinj C, da bodo kozarci pripravljeni, ko bo treba marmelado pretočiti vanje.
• Pri marmeladah s pektinom so štiri glavne sestavine: sadje, sladkor, pektin in kislina. Navadno v obliki limoninega soka. Kislina namreč pomaga pri aktivaciji pektina. Da marmelada uspe, so pomembne vse štiri. Marmelada se ne bo zgostila tudi, če ne bo dovolj sladkorja. Ampak kot je razvidno iz zgornje točke: malo je hitro dovolj pri marmeladah s pektinom.
• Sladkorja marmeladi ne smeš dodati prezgodaj. Najprej počasi zavreš sladkor, pektin in limonin sok in potem pustiš, da zadeva počasi vre, dokler nisi zadovoljen z mehkoto sadja. Po tem, ko dodaš sladkor, se sadje menda ne bo več mehčalo naprej. Če delaš marmelado iz kakšnega zelo občutljivega sadja, kot so na primer maline, pa lahko sladkor dodaš že takoj.
• Med dodajanjem sladkorja marmelado dobro premešaj in zmes poskusi. Preden sem ugotovila, da je treba dodati samo 1,5 kg sladkorja na 20 kg kivija, sem naredila že dve marmeladi, kjer sem notri vsula kar precej sladkorja, preden sem marmelado prvič poskusila. No, me je izučilo. Načeloma je sicer tako: več pektina dodaš, manj sladkorja je treba.
• Lonec s sestavinami napolni le do polovice, da ti med vrenjem marmelade ne bo razmetalo po vsem štedilniku. (Tega nasveta sama očitno nisem upoštevala. )
• Sadje s pektinom in limoninim sokom najprej počasi zavri, potem naj počasi vre tako dolgo, da se sadje zmehča do želene mere. Če odstranjuješ peno, imaš tu še čas, da to napraviš. Ko bo zadeva vrela na polno, bo to težko. Ko si zadovoljen z mehkobo sadja, dodaj sladkor in šele potem povečaj ogenj, da zadeva vre na polno. Kako dolgo bo potem marmelada vrela, je odvisno od tega, koliko naenkrat je delaš, kakšno sadje je, ali si prej odstranil odvečni sok ipd., zato vsake toliko naredi test, da vidiš, če se je že dovolj zgostila. (Če ti ne bo že na prvi pogled jasno, da je dovolj gosta, ker bo bljuvala ven iz premajhnega piskra in se zgostila v pocaste pike, kamorkoli bo priletela.)
• Test, ali je marmelada že dovolj zgoščena, opraviš tako, da žličko marmelade postaviš na fino ohlajeni kavni krožniček. Tisti, ja, ki si ga pred začetkom postavil v zamrzovalnik. Počakaj kaki dve minuti, potem pa s prstom testiraj marmelado. Če se naredi kožica čez, je zadeva pripravljena.
• Marmelado nadevaj v vroče kozarce iz pečice (hladni kozarci ne bodo prenesli temperaturne spremembe in bodo počili). Pri babi sem videla, da na pokrovček vlije nekaj alkohola (kar lekarniškega), ki ga potem zažge, da tako razkuži zadevo. Enako delam tudi sama. Potem je tako zaprto marmelado treba še potopiti v vrelo vodo za deset minut in zadeva je pripravljena na življenje v shrambi.
• Pa še eno splošno vodilo: delaj samo eno marmelado oz. en lonec marmelade naenkrat. Jaz sem najprej delala tri lonce, posledica tega je bila, da se mi je, ko sem se ukvarjala z enim loncem, drugi prismodil, sicer sem rešila, kar se je rešiti dalo, ampak vseeno je imela ananasovo-kivijeva marmelada tudi rahel okus po karameli.

Kivijeva marmelada

Sestavine:

• kivi (20 kg v mojem primeru); če delaš mešanico pa tudi ananas (3) ali banane (1 velik šop)
• sladkor (1.5 kg)
• pektin (1 runda iz 2 kg kosmačev po receptu, ki sem ga objavila tule)
• limone (4)

Postopek:

• Pri kivijevi marmeladi obvezno obleči rokavice, drugače bo taisti encim, ki razžre želatino, razžiral tvoje prste, najprej bo skelelo, potem lahko priteče tudi kri. Mami, ki mi je prišla pomagat, mi ni verjela, dokler ni bilo prepozno.
• Ko sem olupila 353 kivijev in me je v dlani že grabil krč, sem tvitnila o svojih mukah. In potem dobila par odličnih nasvetov, tako da sem v končni fazi prišla do tega postopka, ki je najlažji, ko lupiš gajbe in gajbe in gajbe domačih kivijev: najprej odstrani dlačice. Najlažje gre to tako, da oblečeš kakšne vrtnarske hrapave rokavice in kivi svaljkaš po dlaneh. Tako brezdlačne kivije potem dobro umij.
• Potem zamenjaj rokavice za gumijaste, kivi prereži na pol in ga kar stisni ven iz kožice. Ko se dovolj zverziraš, jih tudi na pol ni več treba rezati. Kivi bo pri tem stiskanju sam od sebe razpadel na koščke, tako da ga tudi rezati potem ni treba.
• Ko tako pripraviš ves kivi, odlij odvečni sok, da ne bo zaradi njega marmelada predolgo na ognju. Jaz sem kar potopila najmanjše cedilo, ki ga imava, in iz tam z zajemalko zajemala sok. Nabralo se ga je za pol litra.
• Koščkom kivija dodaj ožet limonin sok in jabolčni pektin. Potem sledi zgornjim splošnim navodilom o marmeladah s pektinom: najprej naj na počasnem ognju zadeva zavre, potem naj vre toliko časa, da se sadje zmehča, potem dodaj sladkor (po okusu) in potem naj vse skupaj na polno vre, dokler ne prestane testa z ohlajenim krožničkom.
• Marmelado prelij v vroče kozarce, z alkoholom steriliziraj zamaške, zaprte kozarce potopi v vroč krop za deset minut in to je to.

Namesto sladkorja lahko uporabiš tudi med. Zadnjič sem jedla eno tako marmelado iz borovnic, pektina, limoninega soka in medu. Ko bo spet sezona marmelad, bom med namesto sladkorja uporabila tudi sama. Do takrat pa bom s pridržanim dihom opazovala jablane, ki sva jih letos obrezala čisto sama, oborožena z znanjem, ki sva ga pobrala na youtubu. In upala na prezgodaj padla jabolka, da bom iz njih lahko naredila pektin za takrat, ko bo v kleti spet preveč gajb že zrelega kivija.

Za novo leto sva letos (lani) z Nejcem podarjala samo stvari, ki so nastale v najini kuhinji. Odrasli so dobivali praline in mila, otroci pa plastelin. Doma pripravljen plastelin je tako hitro narejen in meni je dogajalo že, ko sem ga delala. Tako mehek in gibljiv je, poleg tega pa sem ugotovila, da poleg igre pride prav tudi, ko si je treba predstavljati kaj v 3D. Kako dolgo zdrži, ne vem, sodeč po strani, kjer sem dobila recept, nekaj mesecev, ampak jaz sem plastelin zavila v celofan in dober mesec kasneje sem zavite paketke raje vrgla stran in naredila novo rundo plastelina. Kaže namreč, da mu ni prijalo, da smo pozabili nanj, zato je razvil gledališča in muzeje in nasploh je postal zelo kulturen.

Najboljše pri tem plastelinu je, da ni nič hudega, če ga otrok nese v usta. Lahko ga tudi poje, malo je slan, to je pa tudi vse. Dobro, barve ima nekaj notri (tiste, ki je tudi v lizikah in bonbonih in sladoledih ), ampak saj obstajajo tudi bio barve v prahu oz. se za barvanje lahko uporabi rdeča pesa in podobno.

Plastelin

Zahtevnost: verjetno najenostavnejši recept na tej strani

Čas priprave: približno 15 minut

Zadošča za: veliko ustvarjalnega veselja (oz. pol tako veliko kepo testa, kot je na sliki, jaz sem uporabila dvojno mero sestavin za vsako barvo)

Sestavine:

• 125 gramov moke
• 240 ml vode
• 4 jedilne žlice soli
• 1 vrečka bio pecilnega praška (= vinskega kamna), deluje pa tudi z navadnim pecilnim praškom, preizkušeno
• 1 jedilna žlica poljubnega olja (jaz sem uporabila olivnega)
• nekaj kapljic tekoče jedilne barve ali ščep barve v prahu

Postopek:

• Na pultu si pripravi velik kos peki papirja.
• Vse sestavine zmešaj v posodi in med nenehnim mešanjem kuhaj na srednji vročini, dokler se ne sprime v kepo.
• Kepo prestavi na peki papir in počakaj, da se nekoliko ohladi, kakih 5 do 10 minut.
• Zdaj, ko testo ni več tako vroče, da bi te vse bolelo, ko se igraš z njim, pa ga nekajkrat dobro pregneti, da postane lepo gladko in mehko. To traja morda kake tri minute, ampak ne izključuj možnosti, da bo gnetenje tako zabavno, da se utegne malo zavleči.
• To je vse. Veselo igranje!

Z Nejcem spet vpeljujeva sistem vnaprejšnje priprave hrane. To pomeni, da se v petek počiva na kavč, odpreva nekaj kuharskih knjig, predebatirava, kaj bi hotela jesti čez vikend in potem naslednje tri dni (cilj je sicer poskrbeti za vso hrano čez teden, čas čez vikend, ko sva v vinogradu, teče čisto drugače), v nedeljo pa se potem lotiva priprave vsega, kar se da pripraviti vnaprej, da je potem vsakodnevno pripravljanje hrane čimbolj enostavno. Kar je dobro tako zaradi časa, ki ga čez teden kronično primanjkuje, kot zaradi dejstva, da se meni sredi dneva samo zase ne da pripravljati medslužbenega kosila, čeprav imam hladilnik in štedilnik le dvoje vrat stran od delovne sobe, in potem žvečim sendvič ali kaj podobno hitrega. Tako sva prejšnji teden imela takšen jedilnik:

zajtrk: brusketa s češnjevimi paradižniki in svežo baziliko, bananin šejk; (medslužbeno) kosilo: čilijeva juha s puranom in fižolom, hrustljava solata taco (ampak s šampinjoni namesto purana); (skupno kosilo ali) večerja: testenine karbonara, zelena solata; malica: pomaranča, žitna ploščica;

ta teden pa takšnega:

zajtrk: ovsena kaša z malinami in borovnicami; kosilo: korenčkovo-ingverjeva juha, pečeni paradižniki s sirovim namazom z olivami in drobnjakom, oviti v pršut, čabata; večerja: ovsene skodelice s hrenovim namazom, pečeno papriko in prekajeno skušo, peresniki s pestom, mocarelo in češnjevimi paradižnički, azijska korenčkovo-zeljna solata; malica: začinjene suhe slive, banana.

Zadnji jedilnik se bo, razen juhe, v resnici izšel samo za tri dni, tako da v četrtek in petek za kosilo reciklirava hrustljavo solato taco, ker imava vse sestavine doma, kakopak, za večerjo pa enkrat špagete karbonara (toliko pančete je še ostalo), drugič pa losos s stročjim fižolom (oboje čaka v zamrzovalniku). In ker se je izkazalo, da so tele ovsene skodelice odlične (pregrešnejše bi bile samo, če bi namesto ovsenega kruha, spremenjenega v skodelico, skodelice naredil iz slanega krhega testa) in predvsem bolj nasitne od pečenih paradižnikov s sirovim namazom, ovitih v pršut, bova tiste paradižnike spremenila v predjed pri večerji, pa čeprav se bo potem v dveh jedeh pojavila ista ključna sestavina, kar je menda naglavni greh jedilnikarjev. Ampak dokler sodbe dajejo samo najine brbončice in želodca, bo ostalo pri tem, naglavni greh gor ali dol.

Zdaj, ko veš vse o najinih prehranjevalnih navadah zadnjih osmih dni (z izjemo srede, ko smo imeli kulturno-muzejski dan tisoč kilometrov stran in sva jedla sendviče, ker sicer sem dovolj geekovska, da imam termovsko za hrano s štirimi posodicami za juho, glavno jed, solato in sladico, še iz absolventskih časov, ko sem dneve med osmo zjutraj in osmo zvečer preživela v knjižnici, pa le nimam dveh takih termovskih posod), je končno čas za tole odlično predjed oz. medslužbeno kosilo … ali zajtrk, if that’s your thing.

Ovsene skodelice s hrenovim namazom, pečeno papriko in prekajeno skušo (povzeto po Pite in sladice)

Zahtevnost: najbolj zahtevno je valjanje kosov kruha … če ti to kaj pomaga

Čas priprave: od začetka do konca menda 45 minut, ampak ne vem čisto zagotovo, ker sva vmes pripravljala še druge jedi

Zadošča za: 6 oseb (oz. 3 dni za dva lakotnika)

Sestavine:

• 1 rdeča paprika
• 1 ovseni hlebček oz. 6 3-centimetrskih rezin ovsenega kruha 12 1.5-centimetrskih rezin kruha¹
• 15 g masla
• 150 g (lahke) philadelphie
• 1 žlica pekoče hrenove omake
• sol
• poper
• 75 g prekajene skuše
• 200 g rukvice
• sok pol limone
• 2 žlici olivnega olja
• pol žličke gorčice
• ščep sladkorja

Postopek:

• Pečico ogrej na 190 stopinj.
• Papriko prereži na pol, jo razsemeni, položi na s peki papirjem obložen pekač in peci na 190 stopinjah 15 minut.
• Pečeno papriko položi v vrečko (ali v posodo in jo pokrij s pokrovom) in položi na stran.
• Ovsenemu hlebčku obreži skorjo in tako odskorjen kruh nareži na 6 debelih rezin.
• Rezine kruha zvaljaj na pb. pol centimetra debelo, toliko, da lahko iz vsake rezine izrežeš dva kroga premera 7 cm. Nič ne skrbi, če je treba kdaj rezino doštukati z ostankom prejšnje.
• Maslo raztopi na ognju ali v mikrovalovki (v 10-sekundnih intervalih, potrebni bodo najbrž trije) in z njim namaži modelčke za mafine.
• V modelčke položi okrogle rezine kruha, jih potisni noter, do dobiš nizke skodelice, in take skodelice namaži s preostalim maslom.
• Peci na 190 stopinjah pb. 12 minut, toliko, da skodelice postanejo zlatorjave. Po peki jih vzemi iz pečice in pusti, da se ohladijo. Mirno jih lahko pripraviš vnaprej, lepo jih spraviš v vrečko, pa je.
• Papriko, ki se je zdaj že dovolj ohladila, vzemi iz vrečke, jo olupi in nasekljaj.
• V posodici zmešaj philadelphio, nasekljano papriko, hrenovo omako in sol in poper po okusu. S tem namazom boš kasneje nadeval ovsene skodelice, zaenkrat pa ga lahko shraniš (tudi v hladilnik, če zadevo pripravljaš vnaprej ).
• Iz gorčice, olivnega olja, limoninega soka, sladkorja in po okusu soli in popra pripravi preliv za solato.
• Rukvico razporedi po krožniku jo pokapaj z limonino-gorčičnim prelivom.
• Skuši olupi kožo in file nadrobi na velike kose.
• Skodelice napolni z žličko namaza, na vrh pa razporedi kose skuše. Tako napolnjene skodelice položi na posteljico iz rukvice.
• Dober tek.

1. Tako ne bo treba popolnoma nič štukati, rezino samo sploščiš, iz nje izrežeš krog in je življenje veliko lažje. [↩]

Lani, še preden se je zares začela sezona obdarovanja, me je v DM-ju na twitterju oz. med prejeto gmailovo pošto pričakalo prijazno Mercatorjevo sporočilo. Oz. Ninino sporočilo v imenu Mercatorja. Da če me zanima njihov paket izdelkov premium, to so tisti s črno embalažo in kontroliranim geografskim poreklom, oni bi mi poslali hrano, jaz pa bi jo dala v presojo brbončicam in scomprala kakšen recept. Seveda sem rekla ja paketu dobrot, zahakljali so me že na prvo postavko, od vseh testenin so mi najljubši prav široki rezanci. In še isti dan (!) sem dobila lično črno vrečko s knjižico z recepti in z ročno valjanimi širokimi rezanci, oljčnim oljem z aromo tartufov, konzervo filetov rumenoplavutega tuna, grobozrnato gorčico, olivami kalamata, temno čokolado z brusnicami, pomarančo in medom, nad 16 mesecev zorjenim pršutom, italijanskim sirom cacciotta z jurčki in nanoškim sirom. Vse je bilo tako dobro, kot se sliši , ampak nanoški sir s svojo prvobitno sirostjo in mehki, nevlečljivi pršut sta bila moja nedvomna zmagovalca. Pršuta mi je bilo kar škoda kuhati, tako redko naletim na takega, ki se kar topi v ustih, zato sem ga enkrat samo nakoščkala in ga posula po rižoti z bučkami in nanoškim sirom, eno rezino pa sem reskirala še za tole sredozemsko polento, ostalega sem pojedla pa kar s kruhom. Danes, ko je tudi v Ljubljani končno pravi zimski večer, sredozemska polenta morda ni najprimernejša, ampak glede na to, da je bilo pred enim mesecem 18 stopinj in sva z Nejcem v kratkih rokavih obrezovala trto, se vse skupaj utegne kmalu obrniti. Jaz sem sicer ena tistih, ki upajo, da bo še na veliko snežilo (še kar se mi ni izpolnila otroška želja, da bi se sankala kar od okna spalnice, pa še vedno sem v četrtem nadstropju, tako da, sneg, nič ti nisem med leti otežila pogojev, lahko bi se vsaj potrudil, ne?), ampak dobro je biti pripravljen na vse.

Zahtevnost: nadenostavno

Čas priprave: 15–20 minut (najdlje vzame izkoščičevanje oliv)

Zadošča za: dva lačna osebka

Sestavine (tiste z zvezdico za njimi so prišle iz Mercatorjeve vrečke ):

• dva zrezka puranjih prsi
• dve zvrhani žlički grobozrnate gorčice* (lahko tudi več, toliko pač, da je ena stran zrezka čisto prekrita z gorčico)
• sol
• poper
• rezina pršuta* (lahko tudi več, ampak kot že rečeno, meni je bilo tega premiumovega kar škoda toplotno obdelovati, tako da sem ga žrtvovala samo toliko, kolikor je bilo potrebno, da je Nejc, neljubitelj polente, jedel polento )
• 15 izkoščičenih oliv kalamata*
• 2 žlici olivnega olja* (z aromo tartufov, ampak ni obvezno )
• 2 žlici jogurta (zaradi tega je polenta zelo osvežilna, če ne maraš kombinacije polente z jogurtom, pa ti dve žlici jogurta mirno opusti)
• zvrhana žlica mešanice sredozemskih začimb (rožmarin, bazilika, timijan, majaron, origano, meta)
• voda (pb. 3 dcl, ampak ravnaj se po navodilu na vrečki, zadoščati mora za dve osebi )
• polenta (pb. kozarec, ampak ravnaj se po navodilu na vrečki, zadoščati mora za dve osebi … o, déjà vu )