Dodano 12. 9. 2013:  Največkrat dobim vprašanje, od kod vzdevek huferka. Huferka je poslovenjena oblika besede “hoofer” z dodanim ženskim obrazilom, ker sem pač ženska. 😉 Kdo so huferji? (Poulični) plesalci stepa. 🙂

—

Enkrat leta 2011: Že skoraj dve leti stoji tale blog in od takrat naprej je tule obljuba, da bo tule enkrat pisalo nekaj več. Enkrat je prišel. Če bi mi radi poslali kak mejl, me pocukajte za rokav na twitterju, pa izmenjamo kontakte. (Prej sem tule imela z blogom povezani mejl, pa se ga nekako nisem navadila odpirati in potem sem odgovarjala na pol leta stare mejle. :S) Samo opozorilo: sem hranoljubka in ne profesionalna tortopekovka, tort ne delam po naročilu, ampak samo kot darila za moje bližnje. Tale blog pišem tudi zato, da lahko doma isto naredi še kdo drug. 🙂 Sicer pa spodaj končno nekaj več.

Moji prvi s hrano povezani spomini so spomini na delanje ogromne sklede sadne solate s še ogromnejšo kapo iz stepene sladke smetane, posute z naribano čokolado. Stara sem bila nekje štiri leta in z dedaRudijem (ja, to je ena beseda) sva si naredila sadno solato za posladek. Veliko preveč sadne solate, tako da sem potem zvonila pri sosedih v bloku, pri starem poročenem paru, ki sta vedno kuhala, ko sem prišla na obisk, in on je s tresočimi rokami vedno vrtel velik lesen mlinček za poper, pri sosedi čisto pri nabiralnikih s črnim pudljem in trdimi piškoti na kavni mizici, pri ačetu in pri drugih, in z družnimi močmi smo jo le pojedli. In s spominom na delanje sadne solate seveda vstajajo tudi ostali, z dedaRudijem povezani spomini. Tudi spomin na kulinarično skrivnost, ki je nisem smela povedati mami. In ji je skoraj trideset let kasneje še vedno nisem. 🙂

Potem pa dve selitvi, dvojna starost in nova spodnja soseda mojih let, s katero sva skoraj vsak pošolski čas preživeli skupaj. Jaz pri njej, ona pri meni, ko se nobeni ni nikamor ljubilo, pa vsaka na svojem balkonu, na vrvici pa škatla, da sva si lahko pisali sporočila in si pošiljali razne predmete. In z njo sva se v drugem razredu prvič sami lotili kuhanja. Janja je imela recept za rokavčke, v bistvu nekoliko bolj gosto maso za palačinke, ki sva jo vlivali v rebrasti žar. Navadno sva naredili goro žvečljivih rokavčkov in jo razdelili med bližnje sosede. Potem je Janja od starejše sestre dobila recept za sadno torto, še danes ga vem na pamet, 1 jogurtov lonček sladkorja, 1 jogurtov lonček moke, 4 jajca, 1 pecilni, 1 vanilin, zmiksaj, v pekač in peci na 150 stopinjah 30 minut. In sva potem med počitnicami iz drugega v tretji razred delali rokavčke in sadne torte z vloženim sadjem in sladko smetano. In potem sem si v tretjem razredu sama spekla rojstnodnevno torto, prakse sva do takrat imeli že dovolj, in je sošolec, s katerim sva bila zaljubljena, rekel, da že imam poklic.

In takrat sem tudi zbirala recepte, jih prepisovala in lepila v zvezek, in si celo izmišljevala svoje, čeprav jih je precej ostalo nepripravljenih. DedaRudija na koncu tretjega razreda ni bilo več, bili pa so njegovi odrezki receptov iz časopisov, skrbno sem izbrala nekaj tistih, ki so se mi slišali najbolje, in si jih prisvojila. Od svojih “avtorskih” receptov, ki sem jih od 16. strani dalje začela označevati s podpisom Maja (sama), v resnici še nikoli nisem naredila nobenega. Morda pa kdaj le naredim tisto palačinkasto torto z nutello ali sladolednega Sladkega zajca. 🙂

Potem sem dobila najboljšo sestrico pod soncem in začela delati torte za njen rojstni dan, pikapolonica, dvonadstropna, trinadstropna, hiška z zajčkom na klopci, smrkec, dalmatinec ipd. Nisem imela pekačev hudih oblik, imela pa sem spodnjo sosedo s starši v kartonažni, veliko napačno potiskanega kartona, škarje, selotejp, sponke in peki papir in sem si tako iz kartona delala svoje pekače, ki jih je bilo po peki zelo lahko razstaviti.

Ampak kulinaričnega ustvarjalnega izziva nisem našla samo v tortah. Kar naprej sem tičala z nosom v knjigah, večinoma mladinskih romanih in knjigah z živalmi in rastlinami, včasih pa tudi v kuharicah, učbenik za srednjo kuharsko šolo sem, še kar v osnovni šoli, heh, večkrat prebrala naprej in nazaj in med branjem sanjarila o okusih. Vsake toliko sem mami presenetila, ko je prišla iz službe, prva domača lazanja s sveže narejenim testom, mesom in korenčki je bila še vedno najboljša lazanja ewah, z mami sva v enem šusu sami pojedli cel pekač.

Veliko lepih, s hrano povezanih spominov kasneje smo tu. Ne verjamem v recepturne ali kakršnekoli druge skrivnosti. Open access ftw! Veliko sem se naučila in se še učim s prebiranjem drugih blogov, ljudje so me vedno spraševali za recepte za stvari, s katerimi sem postregla, in z veseljem jih še nekoliko širše delim v taki obliki. Hkrati mi tale blog služi kot naslednik razpadajočih in popacanih kuharskih zvezkov, kot je tale moj prvi, kjer se je barva kulija že davno ogulila in je ostal samo vtisnjen naslov: Recepti.