1. poglavje: Sneženi oblaček

Sneženi oblaček

Letos je bil pust malo pred mulčkovim četrtim rojstnim dnevom. In štiriletniki so take simpatične žverce, tako zelo jim dogaja življenje, da sem prvič v svojem začutila potrebo po praznovanju pusta. Kot otrok sem imela pust rada ravno dvakrat, enkrat v vrtcu, ko sem bila pikapolonica, v kostumu, ki ga je naredila mamina teta Mila, ki je bila, po mojem spominu, vzgojiteljica, in drugič, ko sem bila marjetica, prav tako v kostumu tete Mile. Od male šole dalje pa sem se v kostumih počutila predvsem nadvse bedno in od tretjega razreda dalje ga ni bilo denarja na tem svetu, ki bi me spravil v mačja ušesa. Ampak potem pridejo otroci in človek podoživlja svoje lastno otroštvo in ponekod sprejema drugačne odločitve. In tako se je pojavila želja po praznovanju pusta. In ker je Frozen pri nas zakon že polovico njegovega življenja, sem ga vprašala, če bi rad bil Olaf. “Ja!” je rekel, in jaz sem na pinterestu gledala Olafe in delala načrte. In ker mi niso bile všeč tiste Olafovske maske, ki so Olafove oči in nos postavile na vrh glave, ker ima potem Olaf pač štiri oči in dva nosova in tako pač ne gre, sem začela gledati, kako narediti masko iz papirmacheja. Enkrat decembra sem namreč iz take mase naredila snežaka, ki ga je mali potem barval, in spomnila sem se, da sem tam, kjer sem dobila recept za “glino” iz straniščnega papirja, videla tudi obrazne maske. In potem sem se ogrela za to, da bi mu naredila masko po meri in sploh. In tako mali nekega četrtkovega jutra pred vrtcem in pustom prikoraka dol v delovno sobo in se vrže na kavč. In mu začnem razlagati, kako bova naredila obrazno masko. Vse lepo in prav, dokler mu nisem pokazala slik deklice, ki je služila za model za obrazno masko. Skrb mu je spačila obraz in samo “Ne, nočem biti Olaf,” je rekel. Khm, pa zdaj? Pa tako mi je bila že domača ideja, da bo Olaf, ki nosi nad sabo osebni sneženi oblaček. Pa me je prešinilo: “Kaj pa, če bi bil sneženi oblaček? Kaj? Pa ti naredim tak klobuček, ki bo kot oblak, in iz njega bodo padale snežinke?” O, zjasnila so se vremena Kranjcem, “Ja!” In je bil tako navdušen nad idejo, da jo je moral takoj povedati očiju. In potem sva šla, on v vrtec, jaz pa v lokalno štacuno z blagom. Ki naj bi se odprla ob osmih, pa se ni, in sem tako tam čakala skoraj pol ure. Pa sem ta čas izkoristila za dodelavo ideje. Ja, zašila mu bom bele hlače in majico s širokimi rokavi, pa za klobuk bom uporabila balone in tisto poročno foro z oblački, samo da bodo baloni pritrjeni na kapo s šiltom, pa iz filca bom naredila snežinke, ki bodo padale iz oblaka. In potem je gospa le prišla in mi pomagala pri izbiri blaga (“a za pustni kostum? bom dala najcenejšega, da ne boste preveč zapravljali. a nit rabite za stroj ali za na roko? a stroj vam nagaja? kako pa? če vam nit trga, potem je nit stara, se je najbrž kje navlažila? ja, lahko vam odrežem samo 10 cm filca, ni problema”), da ji je bilo vse odpuščeno pa še v plus je šla za drugič, in potem sem zavila v Tedija po balone in na blagajni je bila slučajno neka škatlica s perlami na nitki, ki se mi je zdela idealna za snežinke, boljša kot bel cvirn, ki sem ga mislila uporabiti, in potem sem šla domov, delat klobuk, ki se je potem sušil v sobici s pečico na ful. In urezat blago za hlače in majico.

Zvečer sva šla z Nejcem na step, med vožnjo sem nadaljevala z rezanjem snežink iz filca, mali pa je šel k mami. In ko sva ga šla po stepu iskat, da gremo domov, sva odpeljala s sabo še mamin šivalni stroj. Ker moja toshiba nima za burek proti mamini slavici. In sem šivála vso noč. No, do dveh pa res. In potem še na pustno jutro. Največ časa so mi vzele snežinke, ker je bilo treba vsak krak posebej prišiti, 8-krat (ja, moje snežinke iz filca so oponašale obliko snežink iz papirja, in te je najlažje narediti osemkrake, ne šest-, v resnici sem se šele zdaj spomnila poguglati, kako bi se dalo narediti šestkrako) gor in dol z mašino, pa po vseh ovinkih in sploh. In kako je bil poplačan moj trud! Mali je bil navdušen nad oblakom! Tako zelo, da je na vprašanje, ali je pretežek, rekel, ne, in potem mu je glavo začelo zanašati vstran in je hodil kot kak malo nasekan fantin in je bilo jasno, da vrat ne more držati takšne teže. “Veš, mami, sem rekel ne, čeprav sem mislil ja.” In sem vzela škarje in najprej razdrla zgornji del klobuka, filo za blazine, ki sem jo prej z vročim lepilom lepila na balonasti oblak, sem zdaj trgala narazen, da sem prišla do papirmachejevskega oblaka. In potem je mali počil balone, jaz pa sem razrezala in odstranila več kot 3/4 papirmachejevskega oblaka, samo spodnji del je še ostal in držal obliko. In sem oblaček spet zvročelepilila in zašila skupaj. In potem smo šli na pustovanje na Vir, kjer je sneženi oblaček kar pobral drugo nagrado za najboljšo masko. In v nedeljo je v pustni opravi gledal živ-žav. In smo šli v nedeljo po vasi na pustahrusta, in potem je šel v torek v vrtec in je bil najbolj ponosna maska, kot mi je povedala popoldanska vzgojiteljica, in potem smo še v torek šli na pustahrusta v sosednjo vas. In mali je prepeval “Oblak sem jaz, oblak, oblak, oblak, oblak” in zdaj komaj čakam drugo leto, ko bom zašila nov kostum.

2. poglavje: Olaf

Delanje Olafa

In potem je prišel njegov rojstni dan. Po spletu okoliščin smo ga praznovali štirinajst dni kasneje, in že tretje leto zapored je hotel torto Olafa. Da so mi izzivi zakon, repeticija pa dolgočasna, sem najbrž že kdaj povedala. Vsekakor nisem nameravala narediti ne takega Olafa, kot sem ga naredila prvo leto, niti takega, kot sem ga naredila drugo. Sem pa nameravala uporabiti znanje, ki sem ga pridobila, ko sem delala oba Olafa. Prvič, za Olafa bo testo dobra pogača. Ljudje moji, to je najbolj aromatično testo na svetu. Nisem ne mogla jesti odrezkov in prav žal mi je bilo, da je bil samo Olaf iz dobre pogače. In definitivno bodo vse nadaljnje 3D torte samo in izključno iz dobre pogače. Drugič, uporabila bom foro z navojno palico. Tretjič, Olafa bom oblikovala in zamrznila že prej, tako da bom potem torto samo sestavila. In potem sem spekla kvadratno torto, ki naj bi postala pokrajina (jezero, na katerem stoji Olaf, v ozadju pa smreke). Mens sana, za filo pa smetanasto-nutellina krema, pa tekoča marmelada, ki sem jo skuhala iz zamrznjenih jagod in malin, za navlažitev in popestritev. In sem torto postavila na leseno dilo z luknjo v sredini, kjer bo navojna palica za Olafa, in torto sestavila na tej leseni dili, jo prekrila s fondantom, porisala, potem pa ugotovila, da bo težje zdaj na že sestavljeni torti sestavljati Olafa, ki ga je treba še premazati s čokolado, da bo trden, in obleči s fondantom.

Detajliranje

Ampak potem sem se spomnila, da lahko torto prekrijem s prozorno folijo in jo tako zavarujem pred čokolado, ki bi kapljala pri nanašanju čokoladne skorjice. In sem res tako naredila. In ko je bil Olaf oblikovan in je imel okoli sebe čokoladni oklep, sem ga gledala, in razmišljala, da bi bilo lažje, ko bi posamezne kose že prej oblekla v fondant in jih le na licu mesta sestavila. Ampak potem torta ne bi bila tako trdna in vprašanje, če bi tista Olafova noga, ki stoji v zraku (in ki je bila tudi iz torte, čeprav sem prvotno mislila, da bo iz italijanske meringue), kmalu ne odpadla dol. In sem gledala čokoladnega Olafa in si rekla, nič fondanta, kar beljakovo glazuro bom nanesla naravnost na čokolado. In s to isto beljakovo glazuro sem na grobo prekrila še stranice spodnje, kvadratne torte, da sem zakrila robove. In še nikoli nisem bila ponosnejša na svojo torto. Maja 1, gravitacija 0. Kvadratno torto smo pojedli v soboto, ko je prišla na žur ožja družina (z ločitvami in novimi partnerji in partnerkami in nasploh modern-family-vibeom nas je, ožjih, reci in piši 20), Olafa (in še preprosto okroglo tortico, na katero sem na željo slavljenca narisala ptička in rožico) pa v nedeljo, ko smo praznovali s prijatelji in prijateljčki.

Prerez spodnje torte

Aja, pa še namig: za fondant sem namesto vode uporabila enako količino sveže stisnjenega limoninega soka. In je bil dejansko dober. Najprej sem hotela uporabiti metin sirup, ampak se želatina v metinem sirupu nikakor ni hotela napiti. Limonin sok je pa deloval.

Prerez Olafa

Tule se še vidi z glazuro premazani rob torte, sneg je hvaležna stvar. Naslednji dan sem spekla še eno majhno okroglo torto, Olaf pa si je, preden je končal na krožnikih, takole prepeval “I believe I can fly!”

Olaf na popravilu (izgubil je sredinski las)