Malo pogrešam čase, ko se na Dolenjskem na veliko dela v vinogradu in na vrtu in so vikendi polni družine in delovnih rok. In priložnosti za kuho, ki jo imam čas pofotkati. Včeraj sem se spravila delati curry za kosilo. Ali “curry”, glede na to, da sem začimbe metala notri bolj po občutku kot po jusu. Do takrat, ko je Nejc prišel domov, mi je uspelo ravno zbrati vse začimbe (po spominu: janež, kumina, piment, poper, paprika, česen, ingver, kajenski poper, sol, koriander, kurkuma) in jih prepražiti na olju. Pa še to ni šlo brez mulčkovih pritožb, ampak ko so se začimbe enkrat že pražile, je bilo treba zadevo dokončati. Tako sva skupaj stala nad kozico in jaz sem se trudila s prosto roko mešati začimbe, mulček mi je pa “pomagal”. V naslednji etapi, pred Vélikim uspavanjem, sem narezala vso zelenjavo. Jajčevec velikosti jabolka, ki je zrasel na najinem vrtu, pa dve poletni bučki (patišon in ena podolgovata rumena, ki ji ne vem imena), ki sta prav tako zrasli pri nama, iz Darjinih sadik, pa eno zelje velikosti jabolka, ki je zraslo na vrtu mamine prijateljice, in brokoli iz Lidla. Ne vem, na čigavem vrtu je zrasel, je bil pa večji od jabolka. In nekaj ur kasneje mi je dejansko vse uspelo skuhati. In tako sem danes za kosilo vzela tri velike zajemalke “curryja”, jih zmiksala, prevrela, dolila še kozarec vrele vode in vrgla notri 200 gramov kuskusa. Dobro je bilo, tudi mulček je zmazal svoj delež, pa še za jutri je ostalo. 🙂

Ampak predvčerajšnja kombinacija ostankov mi je bila ljubša. When fast food met comfort food. Ali pa Harry Sally. Nekaj od tega. V kropu sem skuhala brstični ohrovt, kar ga je ostalo od nekaj dni prej, ko sva ga z mulčkom imela za kosilo. V ponvici pa na maslu — kolikor ga je ostalo od delanja improvizirane breskove pite iz domačih vinogradniških breskev, ki lepo razpolovljene in popečene čakajo v zamrzovalniku — in olju prepražila četrtinko čebule in eno na trakove narezano pšenično tortiljo, tako četrtinka čebule kot tortilja sta že nekaj časa samevali v hladilniku. Ko je oboje zakarameliziralo, sem vrgla gor narezane šampinjone — tudi ti so bili ostanek, ki ni prišel na vrsto nekaj dni prej –, vse skupaj zalila s kondenziranim mlekom — kupljen je bil za slaščico, do katere mi še ni uspelo priti, silil je čez rok trajanja, pa ga je bilo treba porabiti –, čez pa vrgla na tenko narezan kozji sir. Najbrž mi ni treba povedati, da je bil to kos, ki ga je bilo najprej treba obrezati. Ko je zadeva fino prevrela, sem jo polila čez brstični ohrovt. In godla med jedenjem.

Ja, takle mamo, ko pucamo hladilnik.