Maj je bil, kar se tort tiče, poln mesec. Po zadnji fondantski torti sem rekla, da imam vsega dovolj. Jaz, zaprisežena tortoljubka, ki pečem torte že od svojega devetega leta, sem imela tort in fondanta že tako poln kufer, da dejansko nisem več uživala pri oblikovanju in ustvarjanju. No, zdaj z veseljem sporočam, da sem dobila svoj tortni mojo nazaj :), ampak le, ko sem se odpovedala fondantu (uporabljen le za reees nujne primere in še to kar se da malo), zadihala za 14 breztortnih dni in zadnje torte naredila za ljudi, ki jih imam rada in s katerimi sem se lahko skupaj veselila. Tako danes predstavljam okraševanje dveh takih tort, v kratkem pa bosta na vrsti še dve, samo slike pošlihtam, tam, kjer sploh so. Ampak o pomanjkanju časa tudi za moj škljoc-fotič naslednjič.

Spodnja torta je nastala za skupnih sedem let mojih dveh bratcev. Starejši si je zaželel pink panterja in čimbolj roza torto. In jo je dobil. 🙂 Z okusom torte sicer nisem bila zadovoljna, v osnovi bi moralo vse delovati, naredila sem torto mens sana, jo premazala s čokoladno-smetanovo in nutellino-smetanovo kremo, pinkpanterski del pa je imel še jagode. Ampak ne vem, kaj mi je bilo, da sem v sladko smetano dala žlico sladkorja, čeprav je nikoli ne dajem. In z odvečnim sladkorjem v fili in sladkorjasto sladkorjastim fondantom je bilo vse skupaj tako grozno sladko, da sem se do nadaljnjega razen za izjemne primere (kot je stepka) odpovedala fondantu … in se oštela zaradi dodatnega sladkorja. No, pa dovolj o tem. 😉 Okraševanje:

(Klikni na sliko za opis postopka in večjo različico.)

Ko bi kdo delal podobno, svetujem, da pink panterja naredi posebej, ga prekrije s fondantom in nato položi na že vnaprej s fondantom prekrito torto: da torej postopa tako, kot bi delal dvonadstropno torto.

Za naslednjo torto pa sem se popolnoma odpovedala fondantu. Bilo je prav osvobajajoče, narediti torto, ki je videti kot … torta! 🙂 Naredila sem jo za mamin rojstni dan, testo je bilo po Schillerjevi torti (torej orehovo in mandljevo brez moke … mimogrede, zaljubila sem se v to testo, zato naslednjič zanj(u) objavim recept :D), filo pa sem naredila čokoladno-orehovo, pri čemer sem orehe prepražila za intenzivnejši okus. Za okras pa jagode in bela čokolada. Z belo čokolado se ne razumeva najbolje. Najprej ne maram okusa po beli čokoladi … vsakič, ko jo jem in pričakujem intenzivnost temne čokolade, sem razočarana. Odkar sem jo pri sebi začela klicati kar posamostaljeno bela in nisem več pridajala zraven jedra čokolada, jo sicer v minimalnih količinah (kot na primer nekaj črt na jagodi) lahko celo z užitkom spravim po grlu. 😉 Pa še en razlog je, da sva se z belo vedno gledali navzkriž. Vsakič, ko sem jo topila nad parno kopeljo, ne glede na to, kako pazljivo sem rokovala z njo, mi je zakrknila, se zažgala (in bela se ne zažge na črno, ne, neko tako oranžkasto barvo dobi in spravi se v kepice) in se nasploh obnašala zelo nešportno. Dokler nisem odkrila načina, kako jo ukrotiti:

(Klikni na sliko za opis postopka in večjo različico.)

Naslednjič pa o izpopolnjenem postopku za 3D stepko in praznovanju 55. obletnice poroke. 🙂