Čokoladna Radovljica in hvala za vse ribe

Lani sem bila del kulinaričnega šova na festivalu čokolade v Radovljici. Naučila sem se, da ne moreš v eno uro šova stlačiti 3 receptov, ker zmanjka časa in ker nisi v domači kuhinji, kjer je vse natempirano na minute, ker je bolj smiselno, da stvari ponoviš, ko se menjajo ljudje v šotoru, pa tudi za tiste, ki so stalno tam, je zaradi zapomnljivosti čisto fino, če kaj dvakrat slišijo. Pa po dvajsetih letih sem našla najboljšo prijateljico iz predšolskih let. Izgubili sva stik še pred prihodom mobilnih telefonov, jaz preseljena nazaj v Ljubljano, ona v Mengšu, in v Radovljici sva se spet našli.

Če še niste bili na festivalu čokolade, pojdite, ko bo drugo leto spet. Čokolada v vseh oblikah (tudi čokoladno pivo imajo :) ) in okusih, kulinarične delavnice, kjer lahko pokušate končne izdelke, pa toliko možnosti za zaljubit se v čokoladne salame z lešniki ali ročno izdelane praline s polnili za malo večje otroke, in povsod nasmejani obrazi. Kar je logčino, saj so usta polna čokolade. :)

—-

Relativno očitno je, da pišem blog. In čeprav lahko hitro ugotovite, kako mi je ime, je zame ta blog zaseben. Ko sedim tule za mizo in tipkam, sem v sobi sama. Tudi ko sva noter dva, vsak za svojim ekranom, v svojih mislih. Vmes se včasih skozi okno zastrmim v jablano na drugi strani ceste. In potem nazaj v ekran. Obračam se na vas, na bralce, ampak vidim vas, kako to berete posamično, sami. Morda res pišem blog, občutek pa imam, da pišem pismo. Da komuniciram ena na ena z nekom, ki rad jé in ima rad malo več mesa na receptovskih kosteh. Ta samota mi ustreza. Vesela sem, da kdaj objave lahko popopram s kakšno sponzorsko, ker te vedno spremlja kakšen izziv (Challenge!). Ampak tudi te sponzorske so še vedno najine, zasebne. Od mene k tebi in včasih nazaj.

Nekateri sicer mislijo, da vsi kulinarični blogerji želimo več mainstream izpostavljenosti, pa po možnosti svojo gostilno ali vsaj slaščičarno. Pred nekaj meseci sem bila na radiu. In potem za tri dni na twitterju zlezla pod skalo. Tudi zdaj zadeve ne bom polinkala in še lep kos časa bo moral preteči, preden se bom poslušala in potem morda napisala objavo, kjer bom širše in predvsem boljše pojasnila par izjav. Vidiš, ko sva bili v etru, sva bili sami. Ena na ena. Ko so jo prekinjali, da so vmes spustili glasbo, sem se lahko pretvarjala, da ona pač opravlja svoje delo, midve pa drugače samo sediva za mizo v temni kavarni in klepetava. Da je poslušalo toliko ljudi, si nisem predstavljala, dokler nisem prišla iz stavbe in pogledala na telefon. In ko smo že pri množicah — dvakrat so me povabili v kulinarični reality show, prvič telefonsko, drugo sezono po facebooku. Ker gotovo sanjam o tem, da bi imela svojo gostilno. Sicer ne. Da bi bila na realityju, je pa stvar nočnih mor še iz množice drugih razlogov. Kuham s slastjo predvsem zato, ker rada razvajam ljudi, ki mi nekaj pomenijo. Ker nas skupno ohanje in ahanje poveže. Ker je intimno, tudi ko je zbrana družba prijateljev ali družine.

Zgornje odstavke sem napisala že dolgo nazaj. Vmes se je odvil še en festival čokolade v Radovljici, kamor mi letos ni zneslo. Po pravici povedano mi zmanjkuje časa za vse. Lotila se bova prenove hiške, v kateri živimo, ker nam je postala pretesna, in bitka za gradbeno dovoljenje, ki se vleče že dve leti, me prazni. Zraven je treba poskrbeti še za vinograd, sadovnjak, vrt, pa za sosedovo parcelo, da je ne prerastejo robide, delati projekte za preživetje, skrbeti za malega, pogruntati, kako se spet spoprijateljiti s črevesjem (ker IBS), pa še kaj živeti z najdražjim in zadovoljiti lastne potrebe po druženju, gibanju, refleksiji, kritični misli in ustvarjalnosti. In ob vsem tem je tale blog postal slaba vest. Vmes sem bila tako preobremenjena, da sem govorila o časih, “ko sem rada kuhala”. Zdaj se radost ob vonjanju začimb in stepanju snega vrača, ampak le, ko je združena s hitrostjo. Čim večji užitek za čim manj obštedilniškega časa. Pa mi časa kljub temu še vedno zmanjkuje. Letos si prvič nisem spekla torte za rojstni dan. Ker ni bilo časa. Je bil pa kljub temu čudovit dan, ki se je začel s taščinim srčnim voščilom, nadaljeval z uro step improvizacije, kuhanjem preprostega kosila (ribe :) , krompir in solata) za najdražje, v slaščičarni kupljenimi kosi tort in dolgimi telefonskimi pogovori s prijatelji tu in na drugi strani luže.

Blog kot zbirka receptov ostaja. Ostaja tako za vas, ki se še vedno vračate sem, kot zame, nadomestek mojega zvezka receptov. In ko bo gradnja enkrat končana in bomo lažje zadihali, se bo vrnil, ampak v manj specifično kulinarični obliki. Do takrat pa imejte se radi, uživajte v hrani in hvala, ker ste me brali in kdaj napisali kak komentar ali mejl, te je bilo vedno užitek brati. Čin!

Print Friendly

Komentarjev: 2

  1. Pa ne še ti ;)
    Opažam, da se naša “stara” “garda” (z namenom oboje v svojih narekovajih) počasi poslavlja iz spletnega sveta. Tudi sam imam zadnje čase ustvarjalno krizo, potem pa še vse spisat in uredit – ne gre.
    Vse lepo ti želim in do naslednjič – srečno!!!

  2. Heh, ja, tudi jaz. :) Je pa kar malo hecno, ker v glavi še vedno pišem blog poste, samo gor ne pridejo. ;)
    Tudi tebi vse lepo in srečno! :)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>