Testenine s tartufi

Zadnjič slišim avto, ki pripelje pred hišo, in skočim k oknu. Čakava izračun CSD-ja, koliko nas bo stal vrtec. Ni bila pošta, je bil pa mercatorjev dostavni kombi s tolažilnim paketom dobrot. Med njimi sta bila tudi dva kozarčka tartufate oz. šampinjonov s tartufi.

S prijateljico sva bili stari 16 let, ko sva šli v Perugio na enomesečni tečaj italijanščine. Pridni punci, kot sva bili, sva bili od ponedeljka do petka vsako jutro ob osmih v učilnici in nisva prešpricali niti ene ure intenzivnega tečaja. Vikende sva izkoriščali za krajše izlete, večere pa prežurali. Največkrat je to pomenilo posedanje z drugimi tujci na stopnicah katedrale San Lorenzo, sprehod ob zvokih jazza (bili sva v Perugii ravno takrat, ko je potekal Umbria Jazz) in neskončno veliko klepetanja v mešanici italijanščine in angleščine. Ob štirih zjutraj v posteljo, ob osmih pa že v prvi klopi. Ampak en večer je bil drugačen. Učiteljica Rita (ki so se ji doma otroci in mož smejali, ko jim je povedala, kaj njeno ime pomeni v slovenščini) nas je stlačila v svoj mali avto, v katerem smo imele punce kolena pri bradi, in nas peljala na praznik tartufov, Sagra del tartufo. Tam sem prvič pomakala mandljeve piškote v chianti. Plesalo se je na makareno (ja, to je bilo takrat, ko je bila makarena v eni uri vsaj petkrat na radiu) in potem je nekdo predme postavil plastičen krožnik s kadečimi se njoki s tartufi. Pri vsakem grižljaju sem bila stopničko višje v omami.

Ne spomnim se, kdaj sem potem tartufe prvič pripravila sama. Vem samo, da je priprava tako enostavna, da mi je skoraj nerodno pisati o pripravi tartufov na blogu. In vem tudi, da rabim eno tako lahko objavo, da se vpeljem nazaj v bloganje. Mali je zdaj večji, pa v vrtcu, in kar naenkrat se da spet kdaj kuhati s fotoaparatom, ki je v prostem času tudi telefon, v roki. Pa še internete, ki ne pridejo do nas po luftu, ampak po optičnem kablu, smo dobili danes. In tako sem si obljubila, da bodo ponedeljki čas za blog. In zdaj to veste Črt, na čigar prijazni komentar nisem odgovorila in mu zdaj maham (pomah! 🙂 poznam to, jaz se tudi vračam k nekaterim preizkušenim receptom na blogih in jih vsakič znova printam :)), in vsi ostali. 😉 Pa ne zamerite, prosim, če bo kak recept brez točnih mer. Malo sem se odvadila kuhati s tehtnico, se moram spet nazaj vpeljati. Zdaj pa dosti klepeta, gremo na recept! 🙂

Testenine s tartufi

težavnosti: zabavno, enostavnejši recept na tem blogu so čokoladni tartufi — bolj enostavno je samo še pripraviti kokice v mikrovalovki 😉

čas priprave: 3 minute + čas za skuhanje testenin

Sestavine:

  • en mali kozarček tartufate (če je res mali, za dva velika in enega malega jedca porabim celega, sicer pa nekje 2 do 3 zvrhane žlice tartufate)
  • košček masla
  • 150 do 200 ml sladke smetane
  • sol (kar veliko soli)
  • 250 g testenin

Postopek:

  • Vodo zavri, vrži vanjo sol (jaz včasih vržem kar jušno kocko, se mi zdi, da imajo testenine polnejši okus, če se kuhajo v razredčeni juhi ;)) in po navodilih z vrečke skuhaj poljubne testenine. V mojem primeru so bili to polnozrnati vijačniki.1
  • V kozici stopi maslo, vrzi čezenj tartufato, zalij s sladko smetano, posoli, pusti, da zavre, in odstavi. (Lahko tudi prepražiš tartufe najprej, pa potem zalivaš s sladko smetano, ampak korak ne naredi nič za okus tartufov, pa tako veselo špricajo naokoli, če niso zaliti s smetano, da sem to začetno pogrevanje tartufate opustila.)
  • Ko bodo testenine (ali pa njoki) skuhane — in to je edini korak, kjer lahko zajebeš, pardonmyfrench, in sicer tako, da ga opustiš –, jih odcediš in vržeš v tartufe s sladko smetano, vse skupaj pa postaviš na ogenj in mešaš toliko časa, da se omaka zgosti.
  • Dober tek! 🙂
Print Friendly, PDF & Email
  1. Mene spominjajo na vijačnike, nimam pojma, kako se jim v resnici reče, vrečka je pa že davno v smeteh. []

2 Comments

  1. Vesela, da si nazaj! Objavo pred 14 dnevi sem spregledala, sem pa te s tartufi še toliko bolj vesela. 🙂 Zaznamovano med priljubljenimi!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *