Kuskus je postal ena mojih najljubših jedi. Preprosto zato, ker imam v 15 minutah lahko kosilo skupaj. V času, ko mulček še ne razume čisto še čisto malo in čez par minutk, je fino, da se lahko z Nejcem zamotita in ga vmes ne pobere od lakote, ko je kosilo na mizi.

Čisto po nesreči sem odkrila vodilo, kako narediti dober kuskus. Roko na srce, kuskus kot priloga je lahko resno brezvezen. Če slediš navodilom in ga vržeš v vrelo slano vodo z nekaj masla, je v redu, ampak še vedno brezvezen. Kar je čisto logično, glede na to, da je kuskus vrsta testenine. Če skuhaš navadne makarone v slani vodi in jim dodaš malo masla, tudi niso za mami domov pisat.

Enkrat sem naredila curry po enem Nigellinem receptu (curry-in-a-hurry), samo da sem ga naredila nekajkratno dozo. Koliko, ne vem več, vem pa, da nisem dobro prilagodila računice in sem dobila ven bolj curryjevo juho. Ogroooomen lonec curryjeve juhe. Pa sem nekaj zajemalk te juhe prelila v manjšo posodo, jo zavrela, vsula noter kuskus, posodo pokrila in počakala pet minut. Najboljši kuskus ewah!

In to je to moje osnovno vodilo delanja kuskusa. Naredi omako, ki bi jo vrgel na testenine, samo malo več tekočine naj bo, in potem vanjo vrži kuskus. In košček masla. To je obvezno. Ko se kuskus napija tekočine, vskrava vase še vse okuse in maslenost masla. To je tehnični termin. 😉 Če že (zelo redko) naredim kuskus kot prilogo (npr. k zrezkom), potem pa ga skuham v juhi, v katero sem vrgla vsaj nekaj začimb (fina kombinacija je bazilika, origano, timijan) in seveda, uganil si, maslo.

Zdaj pa k smetanastemu kuskusu, ki sem ga zdaj že nekajkrat pripravila. Gre tudi brez pesta, in ker imamo maščobo že itak v sladki smetani, tudi izjemoma! brez masla.

Piščanca (pb. 3 kose piščančjih prsi) sem potolkla in narezala na zelo tanke rezine (1 do 2 mm), te rezine pa potem še na 2-centimetrske koščke. To je še ena od fint, ki jih uporabljam zadnje čase, da je kosilo prej na mizi. Te rezinice piščanca sem posolila, popoprala in premazala z gorčico. V globoki ponvi sem stopila malo masla (v kasnejših verzijah sem maslo nadomestila z olivnim oljem), vrgla gor piščanca in po kakšni minutki, dveh (vmes sem zadevo parkrat premešala), sem gor vrgla še žlico pesta (v kasnejših variantah opuščeno, ker ga nisem več imela :)) in žlico kisle smetane. Vse skupaj sem dobro premešala, potem pa vlila čez kozarček sladke smetane in počakala, da zadeva zavre, morda pol minute. Ko je vse skupaj zavrelo, sem ponev odstavila z vročine, vsula notri kuskus, ponev pokrila in počakala 5 minut. Potem sem samo z vilico zadevo malo zrahljala, preden sem jo dala na krožnike.

Pa še dve kuskusasti opombi:

1. znamke kuskusov se razlikujejo. Jaz sem ugotovila, da na pb. 200 ml tekočine dam 150 gramov kuskusa in to zadošča za nas tri. Ampak to velja za kuskus, ki ga prodaja lidl. Pri mercatorjevih kuskusih, ki pride v več različicah, se vsakič na novo lovim s količino. Tako da priporočam, da najprej ugotoviš, koliko kuskusa pride iz 50 gramov. Nekatere vrste tako nenormalno narastejo, da kuskus spet postane brezvezen, ker ga je preveč v razmerju do omake. Predstavljajte si, da imate kos kruha in gor npr. žličko gorčice, dve rezini pršuta, dve rezini sira in rezino pečene paprike. Zdaj pa si predstavljajte, da imate isto količino pršuta, sira in paprike na hlebcu kruha. No, tako je, ko je kuskusa preveč v primerjavi z omako. 🙂

2. rekla sem, da je osnovno vodilo nekaj takega kot “naredi omako za testenine in vanjo vrži kuskus”. No, lahko tudi ne delaš ravno omake. Lahko recimo prepražiš čebulo, koščke purana, paprike, bučke, začiniš npr. s pimentom in muškatom, in namesto da to daš na krožnik in zraven ješ krompir/kruh/brezvezno skuhani kuskus, zaliješ zadevo z vodo (ne več, kot je rabiš, voden kuskus je the worst), pustiš, da zavre, odstaviš, vržeš noter kuskus in košček masla in vse skupaj pokriješ za pet minut, da se kuskus napije. Potem pa spet razrahljaš zadevo z vilico.