Tole moram zapisati, dokler se še vsaj približno spomnim, kaj sem dala notri. V lazanjo namreč. Ali si to že zasluži drugo ime, saj je skorajda edino, zaradi česar še sodi k lazanjam, dejstvo, da sem uporabila lazanje? Testenine za lazanjo. Kakorkoli že, tole je bila najbolj comfortnofoodna zadeva daleč naokoli. In prav fino se mi je zdelo, ker sem jo naredila iz ostankov. Mati pravijo, da se iz ostankov sliši grozno, najbrž si ob besedi predstavlja ribje koščice, ki jih iz kante vlečejo lačni potepuški mački. Or sth. Mene pa iz ostankov navdaja s čudnim ponosom. Opažam spremembo miselnosti. Ali je kriza naredila svoje, ali je svoje naredilo dejstvo lastnega vrta in posledično večje zavedanje o tem, kaj dajem v usta in predvsem, kaj mečem stran, ali oboje skupaj, ali pa celo kaj tretjega (morda je vame stopil duh preudarne gospodinje iz druge galaksije, ki ga je skozi luknjo v prostor-času naplaknilo v kozarec vode, jaz sem ga pa spila, preden se je preudarnica lahko pritožila … na primer), dejstvo je, da opažam spremembo v miselnosti. Ko sem tako odprla hladilnik in je vame z globokega krožnika zazijal ostanek včerajšnjega skoraj, ampak ne čisto gvakamoleja (avokado, kisla smetana, potem pa prepražene čebula, paradižnik … pa še nekaj, sem že pozabila, pa niti ni tako važno, važen je avokado), kosa parmezana in cheddarja, pol lončka kislega mleka (prvo polovico je čisto sam pojedel #hufnej), pol lončka nepasirane skute pa nič drugega, sem šla do zamrzovalnika. Mešanica zamrznjene mehiške zelenjave (grah, stročji fižol, koruza, korenje, rdeča paprika). In do shrambe. Testenine za laznjo in nekje v kotu za nebrojem marmelade kozarec paradižnikove omake. Ki se je izkazala za omako bolognese. Tudi prav. In sem gledala to mešanico in si rekla, tole bo dobro. Najbrž. Ali pa ne. In sem rajši zguglala, kako je kaj s pečenjem akovada. In potem v prvem zadetku prebrala, da je pečen avokado ena najboljših stvari pod soncem in oh in ah in sploh, in sem si rekla, ok, bo dobro.

In tako sem na maslu prepražila mehiško zelenjavo in jo začinila s pimentom in muškatnim oreškom. Pa malo soli. V ognjevarno posodo sem najprej namazala malo omake bolognese, čez sem dala testenine za lazanjo, čez to namazala skoraj-gvakamole, obogaten za kislo smetano in skuto, čez to razporedila mehiško zelenjavo in vse prekrila z omako bolognese in tako ponovila še dvakrat. Čisto na koncu sem zadevo prekrila s testenimi krpami, jih premazala s skoraj-gvakamolejem in potresla z naribanima siroma. Pekla na 180 stopinjah dobre pol ure.

Gvakamole bom definitivno še uporabila namesto bešamela. Zadeva je bila nadsuper. 🙂

Naslednjič pa o puhastih debelih palačinkah z gozdnimi sadeži.