Najprej srečno 2010, draga bralka, dragi bralec! 🙂 December je bil noro poln obiskovanja, praznovanja, zavijanja in odvijanja daril, blogec je pa sameval. Naj to popravim z enostavnim receptom, v resnici bolj postopkom kot receptom za tanko hrustljavo pico.

Pot do tega recepta oz. postopka se je začela z mojo prvo domačo pico tam nekje v šestem razredu osnovne. Takrat sem testo za pico delala z jajcem, kvas sem vzhajala v mleku, skratka vse tako, kot smo pri pouku gospodinjstva pekli pletenico. Recept se je potem postopoma spreminjal, jajcu v testu pa se nisem odpovedala, dokler se nisva enkrat že na faksu s prijateljico na štop vračali s prevajalske šole v Izoli in nisva ure vožnje preživeli s picopekom, ki se je ob mojem dodajanju jajca v testo za pico tako naglas in tako dolgo smejal, da sploh ni bilo več smešno. 🙂 No, po tistem sem pomolila nos v knjige in se pogumno odpovedala jajcu, pice pa so bile še vedno mehke in predebele. Dokler nisem enkrat na teveju zasledila postopka Jamieja Oliverja, ki je testo za pico zamesil z vilico, pico pa obloženo pekel na rešetkah. S postopkom sem bila nekaj časa več kot zadovoljna, pice so bile hrustljavo zapečene spodaj in mehke zgoraj, dokler nisem enkrat testa preveč obložila in je to od teže popustilo, se vdrlo skozi luknje rešetke in se zapeklo v picasto testene kapnike, ki sva jih potem z Nejcem strgala z rešetke in dna pečice. Potem sem našla video Julie Child, v katerem je poudarjala pomembnost peke testa na reeees vročih kamnitih ploščah za kruh (pizza stone), ki se jih da nadomestiti tudi z opekami … Ker pač nimam kakih 8 opek kar v shrambi, da bi lahko preizkusila, če to zares deluje, sem pomislila, da lahko preprosto obrnem pekač narobe in ga segrejem skupaj s pečico, kot to počnem z loncem za kruh (po receptu za no-knead bread oz. kruh lenuh Jima Laheyja). In taka ravna segreta površina potem odlično služi kot lažna kamnita plošča.

To je prva pomembna stvar pri postopku, resnično vroča plošča, na kateri se bo pekla pica. Do druge ne vem, kako sem prišla, prebrskala sem bloge, ki jih najbolj redno berem, pa ne najdem tega podatka. Kakorkoli že, druga pomembna stvar je, da pico, preden jo obložiš, malo zapečeš. Samo toliko, da se po vrhu pojavi nekaj rjavih flekcev, kar je v izmerljivem času 5 do 7 minut. Potem pico obložiš in jo daš v pečico še za 5 do 7 minut, toliko, da se sir stopi in testo zapeče do konca. In to je vsa umetnost hrustljave domače pice. 🙂

Pravega recepta nimam, ker pico vedno delam po občutku, tako do so sestavine spodaj bolj približno odmerjene. Lahko pa mirno uporabiš svoj recept in slediš le mojemu ekstra enostavnemu postopku za hrustljavo pico. 😀

Hrustljava pica

sestavine za testo

• pb. 500 g moke
• čajna žlička soli
• pb. 10 g kvasa (zavitek kvasa navadno razdelim na kakih 10 kosov, jih zmrznem in uporabljam po potrebi, tako imam vedno doma sveži kvas :))
• pb. 2 dcl vode

postopek

• Pečico skupaj z narobe obrnjenim pekačem ogrej na 230 stopinj.
• V posodo daj moko, na sredino naredi luknjo, vanjo zdrobi kvas in zlij malo vode. Po robovih moke posuj sol (naj ne pride v stik z vodo in kvasom takoj na začetku). Z vilico premešaj kvas, vodo in malo moke v tekoče testo.
• Z vilico mešaj testo v sredini jamice in z vogalov jamice počasi pobiraj dodatno moko, kot prikazujejo slike. Sol pri tem že lahko vmešavaš v testo. (Preslano okolje ubije kvasovke, zato soli ne smeš takoj dodati kvasu in vodi, ni pa nobene panike, ko je kvas že pomešan z moko in vodo.) Ko postane testo presuho, dolij vodo in spet mešaj.
• Mešaj, dokler se ti vse skupaj ne združi v kepo, ki jo nato lahko malo pregneteš.
• Testo pokrij s čisto krpo in naj kakih 20 minut do pol ure vzhaja na toplem.
• Vzhajano testo položi na peki papir in ga razvaljaj na debelino 5 mm (ali pa ga kar z rokami razvleči, kakor ti drago :)).
• Peki papir s testom prenesi na vroč pekač (jaz navadno vzamem pekač iz pečice in peki papir s testom kar potegnem s pulta na pekač) in peci 5 do 7 minut, dokler se po površini ne naredi nekaj rjavih madežev.
• Napol pečeno testo skupaj s peki papirjem vzemi iz pečice, ga poljubno obloži*, prenesi na pekač in peci še kakih 5 minut, da se sir stopi.

*na slikah je najbolj klasična pica, pelati, začimbe za pico (origano in bazilika), šunka, gobe, sir in olive, ker sva si zaželela klasike, ampak pica je res hvaležna stvar za improvizacijo, tako da se ni treba ustavljati pri tej kombinaciji, saj pica rada sprejme ostanke sirov, salam, zelenjave, gob … 🙂 Zadnje slike nimam, ker sva oba z Nejcem pozabila na slikanje, čim je zadevica prišla iz pečice.